DOMOV
Deloljuben
Nedelja, 15 November 2009 15:50

Čustvena vrzelOd sovražnikov se lahko enako kakovostno učimo, kod  se od svetnikov, ni razlike. Pravzaprav nas sovražniki nauče še več, ponudijo nam priložnost, če želimo seveda, da vseeno najdemo ljubezen v sebi, ko se nam dogaja krivica. Ne gre za idealizem, gre za nesporno dejstvo in res je, tega so zmožni le najbolj vztrajni ali najmočnejši, toda že poskusi in trud v tej smeri obrodijo sadove, saj tako podpiramo svetlobo. V resnici tega, kar nas svetniki nikoli ne bi mogli naučiti, nas nauče le sovražniki, sočutja.

Če niste prijazni do mene, bom tudi jaz zoprna z vami. Če me ne razumete, vas bom sovražila. Eno besedo žalitve, ki jo vržete vame, vam bom vrnila dve. To je reakcija in ne akcija. Če tako živim, sem odvisna od vas, od tega, kar vi počnete. Moje počutje, sreča, ljubezen, radost, veselje čakajo na človeka, ki bo prijazen do mene, ki me bo ljubil, podpiral in razumel. Če takega ni, bom prazna. To ni življenje, to je prepogibanje v smeri vetra.
Zadnjič so me prosili, če bi kaj napisala o tem, kako nam vsem po vrsti zmanjkuje časa, o brezglavi hitrosti življenja, o tisočih opravkih in dolžnostih, o neskončnosti dela, ki nas čaka in podobno. Če ne bi imeli dela, ki nas popolnoma zasvoji; če se že zjutraj ne bi v avtu kregali na sovoznike, če nas ne bi ob prihodu domov čakale nedokončane obveznosti, potem bi se nam že zdavnaj zmešalo. Če ne bi imeli štiriindvajseturnih motenj in ovir v življenju, bi se namreč morali ukvarjati s sabo. Ker pa imamo, ne prepoznamo bolečine v sebi. Če bi naenkrat videli vso bolečino, ki jo nosimo, bi si vzeli življenje, saj se ne bi zmogli soočiti z njo. Ali pa bi bežali v demenco, tudi ta način bi uporabili samo, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati s sabo. Če se povrnemo na začetek, koliko reakcij na dan se zgodi v vaši notranjosti? Se sploh zavedate tega, se poznate? Kolikokrat se v vas zbudi bolečina zato, ker je nekdo ravnal tako, kot vam ne paše, vam ni všeč, vas prizadane in podobno?  Koliko je tega? Pomislite, saj že od majhnega tako živimo. Tragedija pa je v tem, da ti občutki niso nekaj, kar pride in gre, vse to ostane v naši energiji, podzavesti, v življenjskih zapisih, kakor hočete. Vse to potem živi svoje življenje in če hočemo tej bolečini vzeti moč prevlade, se je treba ukvarjati z njo. Se zavedati svoje notranjosti, razumeti sebe, poznati vzvode, ki razburijo našo notranjost in imeti na voljo orodja, ki vse to spremenijo in transformirajo v drugačno energijo, v tako s pozitivnim predznakom. Recimo, energija jeze ni slaba energija, je le energija, ki pa ne zgine sama od sebe, pač pa se lahko le transformira. Obratni pol energije jeze je sočutje. Vem, da se sliši paradoksalno, pa saj tudi je. Bolečino imamo zato, da vemo, kaj je njeno nasprotje – radost, obratni pol bolečine je radost in jeza je nasprotje sočutja. Torej, ko čutimo bolečino, v nas ni radosti, ko pa čutimo radost, v nas ni bolečine. Enako je z jezo. Če nam uspe transformirati jezo, pristanemo v sočutju. Če bi vam kdo na sredino dnevne sobe spustil kubik gnoja, bi se vam zmešalo od jeze, kajne? Če pa ta isti gnoj uporabite na vrtu, z njim okopljete gredice, vas bo čakala obilna letina. Isti gnoj lahko zaudarja ali pa koristi in tako je z vsem v življenju. Vendar če tega ne počnete, če svojih gredic življenja ne okopavate z ljubeznijo in skrbjo, potem se zaraste plevel, ki zaduši še tako kakovostno bilko. In v resnici se tega zavedamo, čutimo svojo notranjost, vemo, da tam znotraj raste plevel, ker ga ne znamo okopati, pred njim bežimo. Pomagamo si z deloljubnostjo ali pa z deloholičnostjo,  iščemo različne zaposlitve, konjičke, odgovornosti in podobno. Pa saj v tem ni nič narobe le, če to počnemo zato, da tako uspešno bežimo pred sabo, pred plevelom na svojih gredicah.
Poskusite. Naslednjič, ko boste na poti v službo začutili jezo, ker nekdo pred vami ne vozi kot vam paše, začnite v glavi ustvarjati pesem, poezijo. Najboljši način transformacije jeze je kreativnost, preverite. Presenečeni boste nad rezultatom. Pa saj lahko spesnite pesem tistemu neznanemu vozniku pred vami, ki mu je že zgodaj zjutraj uspelo v vas prebuditi seme plevela. Pesnite na glas tudi zato, ker se boste nad svojo kreativnostjo lahko čudili in se zabavali in  potem še preverite, kaj se je zgodilo z vašo jezo. Vse je bolje samo to, da jezo pustite v sebi neizraženo, ne. Vsako bolečo energijo je potrebno ustrezno izraziti, le tako se transformira in vsi ljudje po vrsti ta stavek razumejo napačno. Izraziti čustvo ne pomeni, da ga vržemo v drugega in mu povemo, kako nas je prizadel. To ni ustrezno ali terapevtsko izraziti jezo. To je ustvariti nov problem, saj nam bo človek nasproti zameril, tudi on ima svojo resnico. In potem se bo spet v nedogled dogajal pink - ponk, akcija - reakcija. Zato poskusite s kreativnostjo, končno to počno otroci, ki še znajo s svojimi čustvi. Spesnite pesem neznanemu vozniku.
Oh ti, ki ti narava ni poklonila daru upravljanja vozila, le kaj bo s tvojim življenejm, če tako nemarno ga zapravil boš? Oh ti, že na vsezgodaj me skrbi, kaj bo s tabo, pa še tvojega imena ne poznam. Kdo si, oh ti in zakaj si raje ne bi kupil tanka? Takega rdečega, da te že od daleč bom prepoznala, se tako ognila soočenju s tabo, saj narava ni bila radodarna s tabo …
In podobno. In ne pozabite, ne gre zato, da spesnite kakovostno poezijo, gre zato, da se začnete smejati, sebi, saj vaš naboj smeha postane orodje transformacije jeze v sočutje. 
Zabavajte se ob tem, lahko rastemo tudi prek radosti in ne samo prek bolečin.  
 

 
VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani