DOMOV
Jaz sem jaz, vendar nisem to, kar mislim da sem
Nedelja, 15 November 2009 13:19

Jezo, sovraštvo in agresijo prepogosto enačimo med seboj. Jeza je za razliko od sovraštva in agresije, pozitivno, primarno, torej zdravo čustvo in prav zato se jo mora svobodno izraziti.
In ravno tu je največji problem. Ljudje ne ločijo agresije od jeze in potem agresijo mečejo v ljudi misleč, da je to normalno. Kar pomislite, vam je prijetno, ko vas sovražno napadejo? Kako pa se počutite, ko vam nekdo samo jasno pokaže svoje meje?




Torej jeza se izraža svobodno, agresijo pa je tudi treba sprostiti, vendar ne tako, da se jo meče v ljudi, živali, stvari, pač pa se jo izraža na terapevtski način. Terapevtskih načinov je veliko, nekateri načini so prav igrivi. Ravno zaradi tega jih sodoben, kulturno vzgojen človek noče uporabljati. Škoda, saj je kričanje v avtu, ali pa doma z brisačo v ustih, tako da ne motiš sosedov, eno boljših sprostitvenih načinov opuščanja naboja agresije. Če tudi tako ne morete kričati, kričite virtualno, v glavi, ali pa v vrečko, v blazino. Trgajte časopis, tecajte v tla, stresajte se kot kužek polit z vodo, mečite v stene mehke stvari, igrajte na bobne, kopljite jame, pojdite na rock koncerte in se derite, zabijajte žogo v zid, mečkajte glino, sekajte drva, oblikujte kamen, les, pojdite v zabaviščni park in igrajte se, streljajte s puško. Vsi ti načini so odlični načini opuščanja naboja stare zanikane jeze, besa, agresije in nasilja, ki ga nosimo v sebi.
Jeza je čustvo, ki jo moramo izraziti takšno kot je, torej brez sovraštva in brez agresije, kajti nihče si ne zasluži besnega, nasilnega vedenja nad seboj, pač pa jasno in odločno konfrontacijo, če je do takšne situacije že prišlo. Zato moramo sprostiti nasilje iz pojmovanja čustva jeze. Nihče ne mara nasilja, zato ga pogosto zanikamo, ko ga v sebi občutimo. Dovolimo si, da smo nasilni do drugih, pa čeprav to počnemo samo v mislih. Najslabše pa je, da se oblačimo v obleke žrtve, ali pa se obnašamo vzvišeno, če zaslutimo da smo že delovali  agresivno.
Osemdeset odstotkov komuniciramo prek enegij, le dvajset z besedami in gestami. Kar spomnite se, nekdo je na ven deloval umirjeno, pa vas je vseeno nekaj na njemu silno motilo in postali ste vznemirjeni ne vedoč, kaj se dogaja. Energija jeze je namreč tako močna, da se jo kaj hitro nalezemo.
Vse to samo zato, ker so nam, ko smo bili majhni, preprečevali izražati jezo. Od nas so pričakovali, da bomo pridni, popolni, ubogljivi. Nismo smeli izraziti prav nič, kar so odrasli menili, da je negativno. Celo srečnih in izjemno pozitivnih občutkov nam niso dovoljevali izraziti v popolnosti, kaj šele tistih, za katere so menili, da so negativni. Če smo vseeno izrazili jezo, smo bili kaznovani, zato smo se že v zgodnjem otroštvu naučili, da svoja čustva zadržimo in jim dovolimo le notranji izraz. Menili smo da če so v naši glavi, nikomur ne škodijo, kaj kmalu pa spoznali, da živeti tako, da si v stiku s svojo čustveno bolečino ni prijetno še sploh, če si otrok. Temu smo ubežali tako, da smo pretrgali stik s sabo, v svojem umu smo se začeli ukvarjati samo z drugim človekom. Razmišljali smo o ljudeh in ne o sebi, se na njih jezili, jih sodili in podobno. Tako smo dosegli le, da nismo več čutili sebe in se tako odrezali od lastne zaznave. Tak človek, se v resnici sploh ne pozna, poleg tega pa ustvari v svojem umu idealizirano  podobo sebe, ki s stvarnostjo pogosto nima povezave. In potem jaz mislim, da se poznam, v resnici pa sploh ne vem, zakaj sem takšna, kot sem. Velikokrat se mi je zgodilo, da mi je kdo z besnim glasom zatrjeval, da ni jezen in v to je bil trdno prepričan, tako malo smo v stiku s seboj, tako malo se poznamo. Pa še ni konca. Če jezo predolgo zadržujemo in če jo občutimo res silovito, bo rezulatat zadržane jeze deformirana, agresivna sila, ki se bo pletla v nas. Tako človek postane nasilen, pa naj bo to le verbalno.  
Pred kratkim mi je nekdo rekel, da se bo vsak človek moral sprijazniti s tem, da nosi potencialnega morilca v sebi. Če se vam ta misel zdi bogokletna, pomislite, ste že kdaj ubili mravljo, polža? Ste pomislili, da bi morali obsoditi na smrt serijske morilce, posiljevalce otrok? Način s katerim nekaj naredimo, je ravno tako pomemben, kot je naše ravnanje. Torej, energija za našimi gestami in besedami je tista, ki v resnici govori. Rezultat tistega, kar delamo je odvisen od načina, s katerim nekaj naredimo. Če z agresijo povemo, da nam nekaj ni všeč, se ljudje na to odzivajo drugače kot se, če jim iste besede ponudimo z navadno jezo in jim preprosto pokažemo svoje meje. Rečemo:ne!
In upam, da sedaj niste jezni name, če še vedno ne razumete kakšna je razlika med besom in jezo.
 
VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani