DOMOV
Rekreativna duhovnost
Četrtek, 25 Februar 2010 12:53

Zelo sem pametna. Vem kaj je dobro zame in kaj ni in ne dovolim, da bi me drugi poučevali.  Sem vajena razmišljati. Tudi diham sama, tega sem se navadila takrat, ko sem se rodila. Pač diham, velika stvar, saj vsi. Ko prvič slišim teze o tem, da različni načini dihanja vplivajo na porast energije, na počutje, na delovanje telesnih funkcij, … takojpodvomim. Eh, no. Jajca. Dihanje je pač dihanje. Zakaj bi ustvarjali slona iz muhe. Dihaš! Halo! Potem naletim na nekoga, ki mi brez, da bi si to želela, izpove svojo pozitivno izkušnjo o tem, da se je lotil neke dihalne tehnike, ki mu je spremenila življenje. Ali pač preberem kakšen članek, morda knjigo in zvem, da se na vzhodu jogiji hranijo samo tako, da dihajo na poseben način. Ah, gotovo kakšna finta v stilu čarovnika Houdinija. Potem preberem da je ruski zdravnik, profesor Buteyco razvil dihalno metodo, s katero se uspešno zdravi astmo. To metodo danes uporablja cel svet, razen mi Slovenci zato, ker smo preveč pametni, da bi nasedli. Potem mine nekaj let in kljub moji izjemni inteligenci, začnem razmišljati o tem, da dihanje ni samo dihanje, da morda pa je le nekaj na tem. Poskusim kakšno metodo. Tisto, ki mi ugaja. Dva dni deluje. Počutim se odlično, tretji dan sem na istem.



Opisala sem tipično pot slovenskega iskalca duše. Rekreativnega duhovneža. Ah, veste, moj hobi je duhovnost. Uporabim, kar deluje, kar ne, roma v koš pozabe. Zato, ker je prevara.
Prijatelji, ta instant notranja rast, ne deluje.
Poglejte, duhovnost je stvar notranjih premikov, ne zunanjih. Prav vsaka metoda deluje, če jo izvajamo pravilno. Če znanje ponotranjimo, integriramo. Pomeni, da s celim svojim bistvom nekaj počnemo, ne samo z glavo. Duhovne metode so mišljene tako, da vplivajo na notranjost, na vaš način razmišljanja in čutenja. Če fizično izvajate metodo in potem čakate, da se bo nekaj zgodilo, mečete stran svoj čas in denar. Če se odpravite v Indijo, če molite, vsako jutro meditirate, hodite od delavnice do delavnice, berete in vse to počnete zato, da se boste nekega dne počutili dobro … Prijatelji, nič ne bo. Nič se ne bo zgodilo, dokler ne boste enega od teh drobcev, poglobljeno vzeli. Dokler ne boste šli v Indijo zato, ker vam bo ta pot pomagala, da končno obračunate z neko vašo lastno osebnostno nianso, ki boli; ne bo spremembe. Dokler ne boste meditirali zato, da se boste trudili občutili sočutje tudi do tistega, ki vas je ranil, ali vam namerno škodil; ne bo premika. Dokler ne boste odhajali na delavnice zato, da tam odkrijete nekaj takega o sebi, kar ni iz svetlobe; potem zaman počnete, kar počnete.
Velikokrat uporabim prispodobo, da je duhovnost kot šport, treba jo je vaditi. Da, toda tudi trening teka ne koristi, če se ga ustrezno ne lotite Če tečete po svoje brez, da se v to delovanje poglobite, ali brez trenerja, bo vaš tek slabe kakovosti.
Vzemimo za primer spet dihanje. Predlagam, da se lotite silno enostavne dihalne tehnike.  Počasi vdihnete, vdih zadržite, počasi izdihnete in nato zadržite še izdih. Vse to v ritmu štetja do pet. Preprosto da bolj ne more biti, kajne?  
Kakšen smisel ima ta metoda? Kaj se dogaja, ko jo izvajate?
Oskrbi telo s kisikom in z ogljikovim dioksidom. Uravnava nivo vitalne energije. Zato po takem dihanju občutite v telesu svežino in več moči, volje. Ko štejete, vadite koncentracijo, fokus, vadite zadrževanje svoje pozornosti v tem trenutku in sedaj. A kaj, ko se pokažejo še stranski učinki v obliki kipečih misli neprijetne vsebine. Po domače jim rečemo neurejena čustva. Tista, ki smo jih v preteklosti nezaceljene zaklenili globoko v svojo notranjost in sedaj iščejo špranje v naši osebnosti zato, da bi privrela na plan. Ob vsaki dihalni metodi se to zgodi zato, ker je dihanje povezano s čustvovanjem. Element plitvega vdiha uporabimo, ko smo čustveno napeti, ali v stresu zato, da to stanje čim manj občutimo. To počnemo nezavedno. Deluje seveda tudi obratno. Zato se vedno, ko začnemo globoko vdihovati, najprej sprostimo, tik za tem pa privrejo na plan še nezaceljena boleča čustva. Potem se v mislih prepiramo s sosedom, partnerjem, šefom. Nadiramo branjevca, ki nam je podtaknil gnilo sadje. Dokazujemo svoji prijateljici, da smo pametnejši od nje. Razmišljamo o možnih nesrečah, ki se nam lahko dogodijo. Kaj pa če zgubimo položaj, službo. Se postavljamo v bran in v glavi iščemo tolažbo… Skratka, dihanje nas vzpostavi v stik z lastno jezo, strahom, žalostjo in zavistjo. Dihalna tehnika nam nadzorno pokaže, kdo v resnici smo.  
Kako pa mi vse to razumemo in kaj naredimo?
Najprej ugotovimo, da nam tehnika škodi zato, ker se z njenim izvajanjem počutimo slabše. Zato, ker v sebi čutimo samo še bedo. Prej, ko smo plitvo dihali, je bilo boljše. Zato prenehamo in potegnemo sklep, da je vse skupaj samo en velik nateg.  
In potem se čudimo, da venomer ponavljamo iste napake. Da je življenje, kar koli naredimo, enako ali slabše. Ni premika. Še manj preboja.
Užitek? Znanstvena fantastika, kajpada.        
Rešitev? Preboj, prijatelji. Vztrajanje v tehniki in pošteno obračunavanje z lastno osebnostjo.
Trajanje? Celo življenje.
Smisel? Ko to počnemo, nam je vedno lažje in bolje. Če ne, je obratno.
Torej, kaj se bolj splača?

 
VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani