DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Varjina Sporočila
TISOČ ODTENKOV SIVINE
Varjina Sporočila

S prijateljico sva sedeli v čajnici sredi mesta, smejali sva se neki moji zgodbi. V prostor je vstopil moški, že dolgo ga poznam na videz, ne poznam njegovega imena. Na ulici prodaja časopise, včasih se ujamem ko razmišljam o njemu, njegove izjave so genialne, ampak vidiš da nekaj ni čisto v redu z njim, težko pa rečeš kaj.  

Pristopil je in vprašal če bova kaj brali, jaz sem rekla da ne, da bova raje čvekali in še vedno se je čez moj obraz raztezal nasmeh. Pogledal naju je resno in rekel: » Punci, z vama je nekaj hudo narobe, poklical bom urgenco!« Midve še vedno v smehu da zakaj. In rekel je: »Vidve se smejita, z vama je nekaj hudo narobe, saj morata vendar biti zateženi in vajini usti morata imeti konice obrnjene navzdol in ne navzgor.« In je odhlačal dalje…

Ja res je. Na prste ene roke lahko preštejem dni odkar sem se vrnila iz Indije. Še vedno je v mojih kosteh ujeta toplota, v sebi nosim vse tiste barve. Indija te najprej boksne v trebuh, ko vidiš vse tiste revne ljudi, pa če te majhni otroci prosijo za hrano. Zna pa biti tudi zelo bogata, ne samo s stvarmi, ampak z duhovnostjo, lepoto narave, z barvami in doživetji. Doslej je še nisem prepotovala, vedno grem v meditacijski resort zdravit svojo dušo. Tudi tokrat je bil moj namen prav ta zato, ker je tam tako intenzivno in traja toliko časa, da se notranje popolnoma očistim in se spravim sama s sabo. Potem čutim svoj center, prisotno radost, rada se imam in zelo imam rada druge. Obožujem to stanje, ki ga z vsakdanjim življenjem tukaj potem počasi izgubljam, čeprav redno izvajam vaje in meditacije.

Ne vem kako lahko drugim ljudem znese. Sprašujem se kako se soočajo z vsakdanjimi pritiski življenja. Meni brez teh mojih »umikov« ne bi zneslo živeti dobro v sebi. Vsak človek mora hoditi po dveh poteh. Ena je tista, ko hodimo izven sebe: šolamo se, naredimo diplomo, hodimo v službo, zgradimo hišo, ustvarimo družino in kariero, posadimo drevo, kidamo sneg, vljudno pozdravljamo sosede, kuhamo kosilo, pomagamo ljudem v stiski, gremo na dopust, narišemo sliko…

Druga pot vodi navznoter, odkriva kdo smo, kaj je naša namera življenja, zakaj živimo kot živimo, ta pot je polna misterijev. To je študij drugačnega občutka času in prostora, ki se izraža skozi odnose. Jezik tega misterija našega življenja je tisti, ki je duhovne alkimije, nikoli ne bomo razumeli zakaj so se nam rodili prizadeti otroci, zakaj smo doživeli nesrečo in postali tetraplegik, zakaj nas že leta razjeda rak, zakaj nas vedno zapustijo ljubljeni ljudje, zakaj ne moremo poslovno uspeti… in zato potrebujemo različne metode, ki nam pomagajo težko kovino notranjega trpljenja spremeniti v zlato uvidov in sprejetja. In hvala bogu te metode obstajajo.

Nekaj pa je zagotovo zelo jasno na tej poti, enkrat ko se začne, se nikoli ne konča in to je dejstvo. In če hodimo po obeh poteh hkrati, po zunanji in po notranji, se naše življenje umiri in napolni s toploto in svetlobo.

Naj bodo vsi vaši dnevi topli in svetli.

Varja  

 
Krik
Varjina Sporočila

Pri 24 letih sem bila v ekstremni depresiji. To je bilo obdobje popolnega neuspeha in poloma. Neuspešna partnerska razmerja in kar je huje, trudila sem se, da bi študirala pravo skoraj 5 let, prilezla pa sem šele v 3 letnik , upiralo se mi je. Vedela sem, čutila da to ni zame, ampak oče, uspešen pravnik, gospodarstvenik, bančnik, je pritiskal name, hotel je, da bi bila kot on. In sem se zlomila, v meni je vse že več kot leto kričalo tisoč misli, da to ni zame. Spomnim se, očetu sem poskušala razložiti in on se ni dal, bil je težek pogovor in v nekem  trenutku se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo, zakričala sem...

Še danes se spomnim tistega krika, nikoli prej, ne kasneje nisem več zakričala tako glasno in pristno kot, da me nekdo reže po živem telesu. V tistem kriku je bila vsota mojih bolečin, ki sem jih leta nosila s sabo upajoč, da bodo minile. Pa niso. Oče je popustil ko je slišal moj krik, jaz pa sem se še več kot leto dajala z depresijo.  

Pred petimi leti sem šla skozi dosti hujše obdobje, bilo je 6 težkih travm in ravno tako se mi je mešalo od bolečin. Če ne bi imela metod sproščanja in opuščanja, če ne bi natančno vedela kaj moram narediti da se osvobodim in če tega ne bi delala, me danes ne bi bilo več tu z vami.

15 let delam z ljudmi in spremenila sem življenje mnogim, seveda tudi sebi J. Ampak tisti krik slišim še danes, je kot vodilo mojega življenja, da si ne pustim nikoli več v greznico svojega počutja, v kateri umiram zaradi čustvenih krčev, ki razjedajo mojo psiho. Tako kot vi, sem tudi jaz  verjela, da če rešim zunanji problem, bo notranja bolečina minila. Še pred petimi leti je bilo tako in to je bila napaka, ki me je vodila v tistih težkih šest travm. Kako sem se motila. Vrstni red je namreč ravno obraten. Ko rešimo notranjo bolečino, se zunanja izkušnja umiri, razreši ali pa mine.

Ko se rešimo trpljenja, nezadovoljstva, zamer, stresa, strahov, panike... imamo vse v rokah, lahko poletimo, lahko smo in doživimo kar si želimo. Takrat ni več ovir.

Ne bom vam lagala, bilo bi nespametno, ta pot ni lahka, niti kratka, po njej hodijo le najbolj pogumni. Kajti srečuješ se zgolj le s sabo, čutiš se, saj to je pogoj da opustiš travme, trpljenje, nezadovoljstva, apatije, depresije in vse, kar nas ovira da bi živeli življenje, ki si ga želimo živeti.

Ljudje se trudijo da bi se spremenili, to se vidi. Ampak njihov trud gre v smeri tega, da hočejo spremeniti svoje vedenje, pomeni svoje ravnanje na ven. In takšen način ima kratkotrajne učinke. Ko se spremeniš navznoter, je sprememba trajna in to bi moral biti cilj vsakega človeka ki dela na sebi. Ko spreminjamo vedenje, se trudimo nase navleči masko normalnosti in to početje povzroči, da bolečino potisnemo globlje v sebe. In potem človek misli da je boljši. A vse, kar moramo doseči je, da si dovolimo bito to, kar smo. Nikoli ne moreš biti boljši od sebe.

Če ste jezni in jezo zaklenete v sebe, na obraz pa si nadenete nasmeh, potem sami sebi govorite da ste boljši od sebe – ampak katerega dela sebe, saj imamo dva – tistega ki je jezen in tistega, ki se smehlja in to je osnova za nevrozo, tako človek postane nevrotičen, saj ne ve več, kdo je. Če ste prisotni v svoji jezi, če se jo zavedate in jo čutite, nikoli z njo ne boste prizadeli druge, saj jo imate pod kontrolo. Če ste prisotni v svojem nasmehu in se jeze ne zavedate, nekontrolitrano “udarite“ v človeka s svojo bolečino. Zato je prisotnost v sebi edina rešitev, ki človeka vodi v to, da izbira ljubezen.

 

VLOGA JOKA V TERAPIJI

Jok je biološka potreba, je poskus zdravljenja. Je trud telesa da vzpostavi naravne funkcije. Mislim, da se nihče ne more sestaviti brez jokanja.

Začetna funkcija joka je, da dojenček sporoči, da se ne počuti dobro, ker njegove potrebe niso zadoščene. Za dojenčka je jok znak neprijetnega počutja. Ampak otrok ne zajoče, ampak najprej ZAKRIČI in šele potem zajoče.

Človek kriči preden joče, joče preden govori in govori preden lahko v možganih organizira koncepte o tem kaj ima in česa nima, torej preden zazna svoje potrebe. Vsaka od teh stopenj ustvari našo sposobnost da komuniciramo z zunanjim svetom. Od naše sposobnosti komunicirajna pa so odvisni vsi odnosi.

Krik je prva in osnovna, jasna in glasna komunikacija s svetom, ki mu sporočamo svoje potrebe. Toda ko odrastemo, ne moremo in ne smemo več kričati. Če to naredimo, ustvarimo še večji problem. To lahko počnemo samo še v terapiji, na delavnicah in sami s sabo v svojem prostoru.

 
Hudi časi
Varjina Sporočila
Ljudje mi včasih rečejo Varja, kako lahko govoriš in pišeš o sreči, ko pa se okoli nas dogajajo same hude stvari! Res je. Kamorkoli se ozrem, sami hudi udarci. In sem srečna, pa ne zaradi tega ker drugi trpijo, ampak ker sem svoje dala skozi in ker sem predelala svoje tragedije. Ni jih bilo malo, ampak niso več z mano kot travme, ki so me na obarvale na temnejše tone moje osebnosti, ampak so izkušnje, ki mi počasi pomagajo vse bolje in več odpreti srce in videti, da je življenje lepo. Seveda ni bilo lahko živeti med hudo uro, še manj vztrajati, da ne bi zaradi tega postala slabši človek. 
 
Vsi smo doživeli in doživljamo hude udarce, bistveno pa je kako jih premagati, kako jih pustiti za sabo tako, da osebnostno zrastemo in ne da zabredemo še v večji gnoj svoje osebnosti. Razdražljiv človek brez pomislekov zahteva od svojega zdravnika, da mu napiše pomirjevalo ali tablete za spanje sploh, če ne more spati. Ne pomisli pa, kako lahko sam umakne ali premakne to, kar ga tako zelo življenjsko moti. Res je, med nespečnostjo se vdajamo mračnim mislim in se odločamo za stvari, za katere podnevi ugotovimo, da so nesmiselne. Ko si v kleti svojega razuma, ne vidiš svetlobe. In kar je najhuje, pogosto obžalujemo ko nekoga s svojim govorjenjem užalimo, ampak nikoli, nikoli, nikoli ne obžalujemo, ko imamo iste misli, pa jih ne izrazimo. 
 
Hudi časi so z namenom, da spremenimo svet, pred tem pa seveda sebe. Ne sovražite povzročiteljev vaših hudih ur in trpljenja. Na svetu smo zato, da se naučimo nekaj popolnoma drugačnega. Nikar ne dolgovezite vašim prijateljem kaj vse se vam je zgodilo in kako grozni so tisti ljudje, zaradi katerih se vi počutite slabo. Zdaj, ko je vse že nekaj let za mano, pa še vedno delam na tem in vidim pomen mojih osebnih tragedij, razmišljam, da bi si napisala na steno ta stavek: “Moje največje nesreče me niso nikdar doletele “
 
Ne niso, obdarile so me!
 
Ampak to vidim šele zdaj, ko je vse za mano in ker sem delala tako, da sem transformirala bolečino in iskala razlog  V SEBI, zakaj se mi je zgodilo kar se mi je zgodilo. Pa ne da bi bila jaz kriva, ampak katere so tiste moje senčne lastnosti, ki jih moja duša na vse načine hoče v tem življenju transformirati in mi ne bo dala miru dokler se to ne bo zgodilo.  
 
Naj vam  za vaše boljše življenje svetujem naslednje:
 
Če ste v težavi, se morate obrniti k sebi. Fokus in zavedanje obrnite v svoje telo, v misli in v čustva in potem poiščite dinamično metodo s pomočjo katere boste iz svojega telesa stresli nekaj grozne napetosti in stresa v katerem ste. V hudi uri  človek ne razmišlja trezno, še manj deluje v svojo korist, prej v škodo. Zato se zavedajte, da če se vam dogajajo hudi udarci, raje prosite ljudi ki so razumni, ki imajo dobro življenje, naj vam odkrito svetujejo kaj so vaše napake in kaj lahko naredite, da jih korigirate in zaključite te svoje preizkušnje. Če boste sovražili povzročitelja svojih težav in se ukvarjali samo z njim ali z njo, boste hodili dol po stopnicah v klet in stran od svoje sreče. 
Rešitve, odgovori, utehe, razjasnitve, mir, počitek... vse vam bo navoljo, če boste znali prisluhniti temu nasvetu, se s pomočjo tehnik dvigniti v boljšega človeka in k svojemu boljšemu Jazu. Do srca, ko smo v temni noči svoje duše, pa je na žalost še daleč, ampak to ne pomeni, da ga ne moremo doseči. 
 
Naj vam bo v pomoč.
 
Varja 
 
 
V ISKANJU SREČE
Varjina Sporočila

Ljubezen in strah sta dve sili, ki ujameta in si podredita vse v našem življenju. Ljubezen je večna energija, ki podpira rast ali širjenje, je smisel življanja. Strah pa je prevladujoča moč, ki podpira krčenje, ločitve od drugih in vse večje rane.

Pismo, ko hodim po tej naši galaksiji imenovani Slovenija vidim samo še strah. Ko se ti veliko slabega zgodi, se zatakneš v slabo počutje, in če ne narediš nič da bi izplaval ven, če samo čakaš, da bo minilo in da se bodo drugi spremenili, to počasi postane pekel brez izhoda. Potem tu ni več samo strah, ampak je nemoč, bes, zamera, upor na kvadrat.

 V knjigi Umetnost sreče sem pred kratkim prebrala: “Ni bolj egoističnega človeka od tistega, ki je v bolečini. ” in me je čisto zadelo, res je, kako res, da bolj ne more biti. Ko je človek srečen, je pozitiven, pomaga, ima dobre misli, sodeluje... Ko je v bolečini in ne more več, samo še obtožuje, beži stran od vseh in vsi delajo nekaj narobe v razmerju do njega. Seveda, tako zelo ga boli, da prav vse kar drugi naredijo ali izrečejo, to zanj postane neznosna bolečina, čeprav to sploh ni in je morda celo obratno. 

Najhuje pa je, če je v občutku žrtve. Njemu se je nekaj groznega zgodilo, res je, ampak če zdaj trpi in hodi po svetu z vsem tem trpljenjem, kaj je s tem naredil dobrega zase? Mu je bolje, ker vsak dan bolj trpi? In v svetu, kjer trpi večina pomeni, da se ljudje samo še bolj in bolj eden od drugega odmikajo.

Vseeno je zakaj niste dobro, če trpite, imate vi v rokah škarje in platno. Ko človek gradi svoje dobre občutke, je tako, kot da gradi hišo. Najprej se mora temu nameniti, sprejeti trdno odločitev. Če hišo gradiš, ne moraš en dan misliti da bi jo, drugi dan pa ne in enako je pri delu na sebi. Prva stvar je trdna namera v smislu- spravila se bom ven iz tega in naredila bom vse, kar je potrebno. In tako kot pri hiši, tudi pri delu na sebi potrebuješ strokovnjake ki ti pomagajo, oziroma pokažejo. Potrebuješ denar, saj strokovnjaki ne delajo zastojn, ker nihče ne dela zastojn in zato vsi potrebujemo denar. In moraš začeti pri temeljih in ne pri radiatorjih. Ko postaviš temelje, postavljaš oporne zidove in šele nato streho in zato pri delu s sabo potrebuješ strukturo, način, strokovnjake, denar in močno namero.

In šele tako se počasi korak za korakom premikaš naprej. Cilj pa naj ti bo srečen ali srečna brez razloga.

Neizmerno sem hvaležna sebi, da sem prav to naredila pred leti, ko me je vse rezalo na koščke in se mi je mešalo od bolečine. Predala sem se velikemu cilju in sicer, da bom srečno živela ne glede na vse, ne glede na to s kom sem, kje sem in kaj se mi dogaja. Prav zato sem se zapisala iskanju sreče, ker je to edini smisel življenja in o tem so govorili od Aristotela do Dalaj Lame.

Ni lahko, se pa da. Ni lahko zato, ker se moraš tudi sam iztegniti ven iz bolečine. Naj z vami podelim misel velikega Dalaj Lame:

”Če si želite pristne sreče, boste morali spremeniti svoj pogled na svet, svoj način razmišljanja, to pa ni preprosta naloga. Potreben je vpliv različnih dejavnikov iz različnih smeri. Ne smete si predstavljati, da obstaja en sam ključ, skrivnost, ki jo doumete, potem pa bo vse v redu. Tudi za oskrbo fizičnega telesa je potrebna paleta vitaminov in hranilnih snovi, ne le eden ali dva. In vitamine je potrebno jemati celo življenje, ne samo mesec ali dva. Na enak način potrebujete paleto pristopov in metod, s katerimi boste kos raznolikim in zapletenim duševnim stanjem. In če si prizadevate preseči določene negativne načine razmišljanja, vam ne more uspeti, če zgolj usvojite neko idejo ali če enkrat ali dvakrat vadite neko tehniko.

Za spremembo je potreben čas.

Celo fizično telo potrebuje čas za spremembo. Na primer, če potujete iz enega podnebnega območja v drugega, telo potrebuje čas, da se navadi na novo okolje. Na enak način zahteva čas tudi preobrazba uma. Prisotnih je veliko negativnih miselnih vzorcev. Z vsakim posebej se je potrebno ukvarjati, da bi ga nevtralizirali. To pa ni lahko. Potrebno je vedno znova uporabljati različne tehnike, pri čemer je potreben čas, da se spoznate z vajami. To je proces učenja.”

Ko predavam, me poslušajo ljudje ki bi se radi spremenili, ampak njihov strah je tako velik, da zagovarja temo. Ti ljudje so pozitivni, vendar jih je bolečina tako zasužnjila, da raje sprejemajo razloge zakaj lahko še naprej trpijo. Večina, ki me pokliče, pravi, ujeta sem, že nekaj let ne morem ven, saj bi prišla k vam, pa ne verjamem da bo bolje.

Popolnoma so uničeni, pa še kar čakajo, da se bo nekaj zgodilo in oni bodo čudežno bolje.

 Ljubezen je nekaj, kar nam pripada ob rojstvu, ampak kaj, ko so nas izkušnje pogosto ranile in smo postavili obrambo pred sabo zato, da se zavarujemo pred novo rano. In ti nivoji zaščite ustvarjajo take ovire, da na čutimo bolečin, VENDAR NAS LOČIJO OD LJUBEZNI.

Prebujenje ljubezni je izkušnja, ki nas nežno spodbuja pri temu, da spustimo obrambo in se povežemo z avtentičnim, ljubečim delom sebe. Ko uporabljamo kombinacijo poštenega razkritja sebe, sebi seveda; razne vaje in meditacije, to ustvari pot proti svojemu srcu, ki potem postane transformacijski proces.

 

 
KO JE BOLEČINA PRED VAŠIMI VRATI
Varjina Sporočila

Navadno imamo neke vrste nagnjenje k temu da trpimo, da nam nekaj ni všeč, da nečesa ne prenašamo. In potem se vprašamo: KAJ ME MUČI, ZARADI ČESAR TRPIM?

In takoj pride odgovor. MARTINA!

In potem grem k prijateljem in jim povem kako me je Martina po nedolžnem okrivila, ker ona to vedno z vsemi počne. In imam dve možnosti:

1.       Prijatelji rečejo: O UBOGA VARJA, MARTINA JE SLABA, in se še bolj razburim in obtožim Martino.

2.       Prijatelji rečejo: A RES VARJA, AMPAK TI SI KRIVA, in se počutim slabo, ker se obtožujem.

Tu ni zmagovalca, v obeh primerih pristanem v še večjem trpljenju. In potem se pojavi vprašanje, Varja kdaj boš spet na ta način sprovocirana?

Odgovor je na dlani, verjetno še pred večerjo!

Torej, ko se počutimo slabo, bi seveda vsi radi bili bolje. Ampak če hočemo biti bolje tako, da okrivimo drugega in mislimo da bo lažje, se seveda motimo. Enako je, če krivimo sebe. Metoda okriviti nekoga ali sebe, ne pomaga prav nič, naredi še slabše. Je kot plamen, ki ga gasimo tako, da nanj zlivamo bencina.

Torej, obstaja razlika med tem kaj je razlog za naše trpljenje in kaj ga sproži.

Razlog je neko daljno nagnjenje da te motijo določene stvari. Te stvari so kot semena ki so posajena v naši podzavesti. Mi ta semena redno zalivamo tako, da se odzovemo vedno enako na določene situacije. Če je naš odziv avtomatičen, potem imate nagnjenje, da se počutite ne dovolj dobri, neprimerni. In to je dejstvo.  

Vzemimo primer. Recimo da ste ekipa še z dvema prijateljema in v službi delate na nekem projektu. Ste na kavi, pride šef in vam reče, da je vaše delo slabo, da bo moral ukrepati, da se dela škoda in odide. Že med tem ko je govoril, ste se vi začeli počutiti slabo. Čutili ste krivdo. Postalo vas je neznansko strah kaj bo z vami, kaj bo z vašim projektom. Ko šef odide vi prestrašeno pogledate na svoja kolega in presenečeno ugotovite, da se je en kolega ujezil. Zdaj besno obtožuje šefa da je vse to njegova krivda. Tretja kolegica ležerno opazuje vaju dva in pravi, pa kaj zdaj komplicirata, saj vesta da to ni nič posebnega, da šef vedno dela neke drame ker se tako počuti pomembnega, pa tudi zato, ker mu vidva vedno padeta na limanice.

Skratka, imamo eno situacijo in tri popolnoma različne odzive. Kaj je tisto, kar v človeku povzroči odziv na situacijo? NJEGOVO NAGNJENJE, DA GA MOTIJO DOLOČENE STVARI IN NAČIN, KAKO SE NA TO ODZOVE!

Torej se semena zalivajo na svojevrsten način. Vi ste v tej situaciji pomislili: (ali semena ste zalili na ta način): »Nikoli nič prav ne naredim, sem obupna, vse je brezupno…«  In temu vašemu nagnjenju sledi zelo močen čustven odziv. In če pridete v stik s telesom in ga začutite, boste zaznali mešanico občutkov strahu in jeze, nekaj v smislu: » Spet sem zafrknila vse…; ali pa: Vedno me obtožujejo…« IN TO JE ŽE BILO PREDHODNO NAGNJENJE, ki je bilo prebujeno, sproženo s tem, da je šef prišel v sobo in obtožil. Razlog vašega trpljenja je bilo že pred tem obstoječe nagnjenje, seme, ki v vas ždi in čaka, da se bo razbohotilo takoj, ko se pojavi sprožilec. 

Torej nekdo nekaj reče, nekaj naredi in vi se takoj počutite neprimerni, takoj je tu občutek da ste zguba, takoj se pojavi cela zgodba znotraj vas in cel kup neprijetnih občutkov. Počutite se grozno! Drugi človek ima nagnjenje k temu, da postane besen, kasneje odide k šefu in se skregata. Še kasneje združuje sodelavce v skupen boj proti šefu. Tretja pa deluje ležerno kot, da se je nič ne tiče in razmišlja v smislu, da bi šef to moral samo na drugačen način povedati, pa bi bilo bolje, ker je itak nekaj resnice v tem. Ta oseba nima čustvenih odzivov, nje se niso dotaknile. Vi in vaš kolega pa sta vsak v svojem skoraj znorela. Ampak tudi tretja oseba ni angel, ko se zvečer vrne domov in ji njena hčerka pove, da je avto poškodovala, se tej tretji osebi skoraj odtrga od jeze. Nagnjenje te tretje osebe je bolj v povezavi z njeno hčerko v smislu, da ni dovolj dobra mati, ki bi hčerko naučila več odgovornosti.

Torej vprašanje NAGNJENJA je zelo pomembno. Imamo izjemno veliko primerov. Recimo vidite svojega partnerja kako se med pogovorom izjemno zabava z drugo žensko. Ko pridete bližje slišite, da se pogovarjata o računalnikih, na kar se oba dobro spoznata, in v vas se pojavi nagnjenje k ljubosumju. Ljubosumnost je zelo boleče čustvo in vi se lahko vprašate kaj je razlog vaše bolečine. Jano je, da je ljubosumje spodbudilo dejstvo, da ste videli partnerja kako se v pogovoru zabava s kolegico, vi pa se zadnje čase z njim samo kregate.

Seveda bi bilo v tem primeru zdravo da se umaknete v svoj prostor in se povežete s svojo notranjostjo, s tem ljubosumjem in vedeli boste da ima zgodovino, da se pogosto pojavlja, da navadno ustvarite drame iz tega… in zdaj imate priložnost, da začnete delati s tem nagnjenjem. In tako bo tega ljubosumja vedno manj.

Ali hočete, da ga je vsako leto več?

Če nočete potem vam svetujem:

  1. Razvijte subtilno zavedanje sebe, predvsem tega kar vas ujame v različna nagnjenja k bolečini.
  2. Naučite se kako prepoznati čustvo takoj, ko pride in kako ga ujeti.
  3. Pretrgajte trenutek vaših običajnih reakcij, in naredite nekaj povsem drugače.
  4. Prevzemite nove oblike reakcij, ki izvirajo iz samo vrednotenja, samospoštovanja in ljubezni do sebe. Ko se spoštujemo, vrednotimo in ljubimo, imamo seveda prav enak odnos tudi do drugih.
  5. Poiščite si podporo ki jo potrebujete, da bi take spremembe aktivirali v svoje življenje. 

 

  

 

 

 
NOVO SPOROČILO: PRIDI V VIR PO SREČO
Varjina Sporočila

Danes zjutraj sem na oddaji Dobro jutro eno uro in pol delala z udeleženci akcije Moje zdravo telo, na sporedu je bil čustveni fitness. In ko sem jim razlagala koncept o tem kako biti srečen brez razloga, je Maja, ena od udeleženk, vso mojo filozofijo zajela v en čudovit stavek. Rekla je: “Rodimo se sami, umremo sami, v resnici smo veliko sami in če sami s seboj nismo srečni, kako naj bodo drugi z nami.” Bravo Maja.

Sreča ni usoda, ampak pride kot rezultat, ko nekaj delaš na določen način. Recimo, izvajaš predlagane vaje in metode in to te pripelje v srečne občutke, ki jih zadržuješ. Ko jih zadržuješ postanejo navada, ko so navada, postanejo realnost.

Ko ljudi sprašujem kaj bi jih osrečilo, mi samske ženske navadno rečejo, da bodo srečne šele ko bodo srečale čudovitega moškega in si ustvarile družino. Tiste mojih let pa se namuznejo in rečejo, da bi bile srečne, če bi se rešile tečnega dedca, ki ga več ne prenašajo.  Ljudje povezujejo srečo z izpolnitvijo želj ali ciljev, ti pa se itak skozi spreminjajo in menjujejo. Komaj ujameš eno željo in se namesto nje pojavijo novi dve. Recimo da si za cilj zastavite napredovanje, ali pa izgradnjo hiše, poroko in obenem mislite, da ko to desežete, boste srečni. Ampak kaj se dogaja med tem, ko dosegate cilj? Vi mislite, da boste srečni, ko boste iz točke A prišli v točko B. Ampak ko hodite iz točeke A v točko B, obenem naletite na težave, morda so tam ljudje, ki so vam v napoto, in vi boste naredili vse, da bi jih umaknili iz poti tudi, če boste kompromitirali svoje vrednote in se boste zaradi tega zlagali. In tako na poti do sreče svoje vrednote in principe pogosto poklopljete in ustvarite stres, jezo, frustracijo, skrbi... Kaj se ustvarili? Samo negativna čustva, to pa ni sreča.

Ampak recimo, da čez pol leta dosežete cilj in ste srečni. Ampak za koliko časa? Če ste na poti doživljali negativnosti, padli ste, obtolkli ste se, kako se zdaj zaradi tega počutite? Zagotovo v stresu, jezni, prestrašeni, utrujeni, napeti, frustrirani čeprav ste dosegli cilj. Zato tudi ob uspehu ne morete biti za dolgo srečni, poleg tega zdaj vaš um pravi, da morate nekaj doseči, da bi bili veseli. In veselje povežete z doseganjem nečesa. Veselje pa je stanje, ki ni odvisno od ciljev, želj in hrepenenja. Pogled na zahajajoče sonce ki se potaplja v morje, otroški smeh, češnje, sonce v zasneženi dobravi, sladoled poleti, dober seks, objem, čvek ob kavi... vse to obudi veselje in ničesar nismo dosegli, ampak smo samo bili.

Čeprav si jaz vseeno želim, da bi nekaj dosegli. Želim si, da bi bili srečni brez, da zato potrebujete razlog. In razlog moje želje je širšega značaja. Biti srečen ne pomeni biti razburjen,  včasih to ljudje mislijo. Sreča ali radost sta stanja notranje moči. To je čustvena stabilnost. Kakovosti kot so ljubezen, mir, radost, sreča, modrost... so povezane med sabo. Ne morete biti mirni in hkrati neljubeči. Ne da se biti srečni brez da ste on tem mirni. Pomeni, ko dosežete eno kakovost, jih v resnici dosežete vse in tako postanete čustveno stabilna oseba. Čustveno stabilna oseba pa ni prestrašena, depresivna in jezna, pač pa je zdravo samozavestna, radostna, pozitivna. Takšna postane dodana vrednost svoji družini,  podjetju, skupnosti, predvsem pa sebi. Taka oseba je kreativna, uspešna, zdrava. Tako postanete čustveno stabilen člen naše družbe in tega se želim. Želim si živeti v državi čustveno stabilnih, srečnih ljudi.

 

Vaša Varja

 
MAJHNA TOVARNA SREČE
Varjina Sporočila

Včasih so ljudje nesrečni zato, ker niso srečni. Nobenega pravega razloga njihove nesreče ni videti na zunaj. To se je dalo opaziti pri mnogih znanih ljudeh kot so bili Michael Jackson, Robin Williams, Whitney Houston, Amy Winehouse, Kurt Cobain, Heach Ledger, Janis Joplin... Človek bi pomislil, pa saj so imeli vse, bili so zdravi, uspešni, bogati, pa vseeno tako zelo nesrečni, da so si vzeli ali pa prezgodaj izgubili življenje.

 

Kaj je sreča? Ste kdaj razmišljali o tem?

Ali je to vsaka izpolnjena želja, so to nenavadne  in lepe stvari, ki se same od sebe dogajajo? Je to nekaj, kar nam pade iz neba in je fenomenalno? Ali pač so to le glavne želje kot so zdravje, srečno partnerstvo, zdravi otroci, velika in lepa hiša, dovolj denarja, uspeh v službi, lep avto,...? Se še spomnite kako zelo ste si želeli nečesa, recimo diplome, danes pa ste popolnoma pozabili na to. Ali pa ste si želeli hiše, ki je danes postala breme.

 

Kaj vas osreči, ali sreča traja le trenutek, kaj bi vas naredilo trajno srečne?

Zame je sreča notranje stanje, neodvisno od lepih zunanjih dogodkov. Človek je lahko srečen vsak trenutek, za srečo ne potrebuje razloga. In to je nekaj, kar lahko naučimo svoje možgane. Verjamem, da je vsak človek lahko srečen, če le izbere to stanje.

 

Moj prvi učitelj sreče je bil tetraplegik. Človek, ki je imel pri 30 letih težko prometno nesrečo, bil je v depresiji, ampak odločil se je za življenje. Ko sem ga pred leti srečala, je imel za sabo že nekaj razstav, saj slika s čopičem v ustih. Sam se pripelje kamorkoli. Bil je na nekaj mojih delavnicah in na vseh je odprl srce ljudem. Spodbudilo me je tudi pričevanje Randyja Pauscha, 48 letnika, uspešnega profesorja s tremi majhnimi otroki, ki je umiral za rakom na žlezi slinavki. In čeprav je umiral, se je odločil za življenje tako, da se je zabaval do konca.

 

In potem sem razumela. Čeprav mi je življenje do tedaj prineslo same težke preizkušnje, odslej lahko izbiram radost. To je le izbira. Ko izberemo radost, to žal nujno ne pomeni, da se bodo tudi drugi odzvali enako. Če je oni niso izbrali, ne morejo biti pozitivni. Le zato gre, da se naučimo vplivati nase tako, da ta občutek zadržujemo večino časa in ne glede na to, kaj se v okolici dogaja. Paziti pa moramo, da ne zatremo negativnih občutkov, sicer se ti hitro nekontrolirano razrastejo, kot se razrastejo rakave celice. Svojo negativnost je treba opazovati, razumeti in z njo znati delati, samo izbrati radost, še ne pomeni rešitve.

 

Sreča je izjemno pomembna zato, ker je to visoka vibracija energije, s katero res postanemo pozitivni, in zato se nam uresničujejo želje, dogajajo lepe stvari, tudi čudeži. Ko živiš na pravi način, karma poskrbi, da se ti dogajajo lepe stvari.

 

Srečni lahko postanemo s pomočjo sistema.  Vendar ne gre čez noč, so stvari, za katere rabimo dlje časa, predvsem pa disciplino zato, da navadimo svoje možgane da izbirajo misli, ki nas podpirajo. Filozofija sprememb je preprosta, vendar jo je težko realizirati. Potrebujete nekoga ki vas vidi, vodi in usmerja. Potrebujete sistem in način in to v svojem programu ponujam. Pridite v VIR po Srečo, saj obstaja način, kako lahko postaneš srečen.

 

Po čem se razlikujemo ljudje, ki živimo istočasno in v istih razmerah? Po tem kaj mislimo, kakšna so naša prepričanja o življenju in o sebi. Rodimo se kot nepopisan list in vsi imamo enake možnosti. In potem nas v roko vzame življenje skozi starše, sorojence, prijatelje, učitelje in srkamo njihove modrosti, njihove izkušnje, njihova prepričanja, ki postanejo naša. Nekateri se temu uprejo in izstopijo iz karme svoje družine, postanejo drugačni. Ko spremenite svoj um, se spremeni svet v katerem živite. Imate vse možnosti, od vas je odvisno, kako boste igrali karte, ki jih dobite.

 

Navadno mi ljudje rečejo srečna bom, ko bom srečala čudovitega partnerja; ali pa srečen bom, ko bom uspešen. In to je treba spremeniti, obrniti. Najprej postanite srečni že zdaj, ta trenutek, s to vizijo, ki jo imate, s tem ciljem. In zlahka boste dosegli kar si želite. Ko bo želja izpolnjena, se bo pojavila nova, kajti želje so gonilo razvoja in ljudje se nenehno razvijamo. Želje vedno bodo, da bi se hitreje in zlahka izpolnjevale, postanite srečni, to je visoka vibracija energije, ki k sebi privlači.

 

Ne pristanite na majhnem, povprečnem, sivem in nepomembnem. Od sebe in od svojega življenja zahtevajte več. Imejte se radi, vredni ste, pomembni ste, nekaj posebnega ste. Bodite srečni, vsak trenutek dneva izbirajte to. Sreča je le izbira.

 

Izbirajte jo vsak trenutek.

 

Vaša Varja




 
NAVADE SREČNIH LJUDI
Varjina Sporočila

NAVADE SREČNIH LJUDI



Ste kdaj razmišljali kaj so navade srečnih ljudi? Kaj je pravzaprav tista prava sreča, tista ki prihaja od znotraj. Vsi se zelo trudimo da bi bili pozitivni , da bi bili srečni. Ampak to počnemo na zunaj, kažemo nasmeh, trudimo se biti dobri, ampak kaj pa je v nas?

Biti srečen..., sreča je včasih velika beseda, ampak vse kar počnemo v resnici delamo zato, ker hočemo biti srečni. Kadar je zima, se oblečemo toplo, ker hočemo biti udobno, hočemo biti v toplem, ja - srečni. Kaj se zgodi, ko vas boli glava? Ali kdaj rečete jaz ljubim svojo nespečnost, zobobol, glavobol? Ne! Vsi hočemo biti srečni, hočemo, da nam je udobno, želimo doživljati pozitivne stvari. Zakaj poleti ne nosimo plaščev? Ja, hočemo da smo zadovoljni in ne, da nam je vroče. Sreča je osnovna in velika potreba, končni cilj vsakega človeka.

Ampak prava sreča ni rezultat zunanjih stvari. Mi smo lahko pol leta srečni in potem nas nekdo zapusti in smo nesrečni. To ni tista sreča, ki jo iščemo. Kaj pa, če se popolnoma odpremo življenju brez zahtev, kaj mislite da bi se zgodilo? Recimo, nekdo te zapusti, začutiš žalost, ampak obenem se zaveš da želiš temu človeku dobro in mu ponudiš svobodo naj odide. Takrat se žalost umakne in v tebi zasije sonce saj veš, da se je naredil prostor za novega človeka. Naredil se je prostor za novega človeka, spoznal boš novega človeka, a ni to velik razlog sreče? Če gledaš življenje na ta način, torej kaj bo dobrega naredilo zate in ne, kako te bo ranilo, postane ta popolna odprtost večen vir radosti in občutka sreče. Seveda, saj nimaš kaj izgubiti.

Vedno, ko imaš kaj za izgubiti, pa naj bo to občutek da si pozitiven zato, da te vsi sprejmajo in imajo radi, boš nesrečen. Kajti imaš nekaj, kar lahko izgubiš in v temu ni svobode, ni občutka sreče. Torej, navada srečnih ljudi je, da so odprti življenju in temu, kar jim prinaša. Odprt um se ne ugasne v: TO JAZ HOČEM/ TEGA JAZ NOČEM. Um, ki se ne razburi ko se dogajajo stvari, ki mu niso všeč, je srečen um. In ko vidiš da te za tvojim hrbtom obsojajo, pusti jim njihovo zabavo. Poskrbi za svojo vibracijo energije – obarvaj jo pisano, obudi radost v srcu, to te bo rešilo.

Radostujte se XOXO

Varja
 

 

 
KAKŠNO MESTO IMA LJUBEZEN?
Varjina Sporočila

 

Ko sem v začetku leta pripravljala program za delavnice, me je izjemno presenetilo, da se je na delavnico “Prebudimo ljubezen“ prijavilo izjemno malo ljudi, kar pa je bilo še huje, dan pred delavnico so prijavljeni odpovedovali. Spraševala sem se kaj je narobe, ali ljudje nočejo ljubezni, ali pa so prepričani, da so že ljubeči in da je problem samo v drugih.

 

Zato vam v premislek ponujam  prav posebno miselno hrano: “Kako dolgo mislite, da imate lahko odprto srce, da sprejemate in obožujete še naprej nekoga, ki ste ji/mu odprto izrazili, da jo imate radi in da vam je všeč, ta oseba pa se je na to odzvala z zavrnitvijo in vam je jasno povedala, ali pokazala, da jo ne zanimate, da ji niste všeč?

KAKO DOLGO BI VI LAHKO ŠE LJUBILI, OBOŽEVALI IN SPREJEMALI TO OSEBO? “

 

Če pošteno delate s sabo, bo vaš odgovor enak odgovoru večine ljudi in to je:

 

“NE VEČ PRAV DOLGO!“

 

Nekoč so Dalai Lamo vprašali, če se kdaj počuti osamljenega. “Ne”, je preprosto odvrnil. Ko so ga spraševali naprej kako to, je razložil: “Mislim, da obstaja pomemben dejavnik tega in to je, da se trudim v vsakem človeškem bitju poiskati njene ali njegove pozitivne aspekte, ter se na njih osredotočiti. Ta način v trenutku povzroči v meni občutek razumevanja drugega, sprejmem drugega človeka in to v meni prebudi občutke povezanosti.“

 

Mi imamo radi tiste ljudi, ki so dobrohotni do nas, ki nam darujejo, ki nas sprejemajo, ki nas razumejo. Obožujemo tiste ljudi, ki nam dovoljujejo da delamo napake in ki nas zaradi njih ne kaznujejo, ali pa se postavijo nad nas in obtožujejo. Ko so ljudje okoli nas takšni kot je Dalai Lama in se osredotočijo na naše pozitivne aspekte, se počutimo sproščeni, lahko smo avtentični, ker smo sprejeti. Dalaj Lamin način je posebne vrste radodarnost, ko drugemu človeku darujemo svoje brezpogojno srejetje.

 

Toda večina nas nismo tovrstvo radodarni. Ne osredotočamo se na pozitivne lastnosti ljudi okoli nas, pač pa smo zataknjeni v njihove negativne lastnosti in v napake. Gledamo jih skozi filter kdo bi po našem ti ljudje morali biti in kako se ne bi smeli vesti in obnašati. Namesto, da bi se v vsak naš odnos premaknili z odprtim srcem, radostno in zaupljivo, vstopamo z obrambo, zaprti in nezaupljivo.

 

Takšni nikoli ne bomo srečni, naše življenje pa ne bo izpolnjeno, saj te negativne lastnosti, ki jih vidimo pri drugih ljudeh, so v večini primerov, ne pa vedno, resnične. Nihče ni popolni, vsi imamo senčne in sončne lastnosti in če se osredotočamo pri drugem le na njene/njegove slabe lastnosti, bomo pristali v jezi in v strahu, to oboje pa ni ne ljubezen, ne radost, ne veselje, ne mir.

 

Ljudje se počasi in težko spreminjajo, poglejte kako je vam to težko narediti. Zato upati, čakati, pričakovati, da se bo nekdo spremenil, da bi potem vam bilo bolje, je utopija, ki je pokopala ta svet. To se vendar skoraj nikoli ne zgodi. In to ni ljubezen, to je pogojevanje.  Dobro se je zavedati, da tudi vaši bližnji od vas pričakujejo, da boste spremenili svoje navade, vedenje, čustvovanje in  razmišljanje, ki njim ni po godu. Ampak vi tega ne naredite zato, ker ne vidite potrebe, vam se zdi vaše vedenje, čustvovanje in razmišljanje čisto pozitivno in dobro. Prav zaradi tega živimo v svetu nesoglasij, slabe komunikacije in odnosov. Vsi pričakujemo, da bi se morali drugi spremeniti, da bi mi bili bolje. Kot vidite, ta način ni pripeljal željenih rezulatatov, zaradi tega nismo srečnejši in ne živimo v ljubečih odnosih. Če hočete biti srečni, bo treba sprejeti novo filozofijo življenja.

 

In to je, da čeprav ste že mentalno pozitivni in želite in mislite dobro, ni rečeno, da imate odprto srce in da ste ljubeči, da so vaša dejanja ljubeča. Morda si želite dobrega, vendar če imate zaprto srce pomeni, da boste na vsako dejavnost nekoga reagirali čustveno. Akcija – reakcija. Ljudje pa se danes počutijo izjemno slabo in vsaka komunikacija z znanimi in z neznanimi ljudmi je napeta. Med nami ni ljubezni, ni veselja, ni radosti, ni podpore, ni sproščenosti, pač pa so strah, jeza, obsodbe, depresije...

 

Ljudje mene skrbi! Vsak dan je slabše. Vedno bolj se bojim ljudi, ki so vse bolj v bolečini. Ti ljudje se niso naučili delati s seboj, vse bolj se upirajo spremembam. Morda bi lahko našteli na prste obeh rok ljudi, ki so res pozitivni, ki imajo odprto srce kot recimo Dalaj Lama, vsi ostali smo učenci velikega predmeta LJUBEZNI, ki ga hočemo racionalno razumeti in z glavo izvajati, to pa ni ljubezen, to je POLITIKA!

 

Ne čutimo se, ne zavedamo se sebe, zato ne prepoznamo kdo v resnici smo in zato ne transformiramo tega, kar se v nas dogaja, pač pa svojo zgodovino prikrivamo s širokim nasmehom za katerim pa tiči zgolj bolečina. Kdo bo izstopil iz tega vrtinca pogube? Kdo je pripravljen sprejeti resnico, da ni dobro v svoji koži in da se je zato vredno potruditi, da pridemo do odličnega počutja, ki ni vezano na to, kaj delajo ali pa ne naredijo drugi? Kdo je pripravljen odvreči iluzijo, da če se bo pa to in to zgodilo, potem bo bolje?

 

Ponujam vam še en poizkus. Naredite vsaj eno dobro, radodarno delo danes. Naredite nekaj takega, da darujete nekaj. Recimo, opravičite se nekomu, odpustite drugemu, izpustite tisti del sebe, ki ima vedno prav v neki konverzaciji, in podobno. Ta dejanja niso resignacija ali predaja. To so dejanja najbolj močnih in najbolj pogumnih ljudi. Tega ne zmore vsak, ker je odpustiti dejanje človeka, ki ima odprto srce. Imeti odprto srce danes, v tem težkem času, pa je pogumno, saj te vsak lahko prizadane in to zlahka. Ko boste resnično radodarni, ne boste imeli občuka da je nekaj prav, ali pa superiornosti češ, kako sem jaz razvita in nekaj posebnega, ker to zmorem. Ampak se boste počutili nežno, človeško, čutili boste kot, da se je vaša duša razširila in to vas bo ustvarilo zelo velikega človeka.

 

Zato prosim, korak naprej in razširite se v globine svojega srca. Začnite raziskovati kaj je odprto srce, kaj je radodarnost, kaj je deliti ljubezen… Glavo pa dajte malo vstran, ni tako zelo pomembna, kot smo ji  ponudili veljavo in moč nad vsem.  

 

 
ZASLUŽITE SI VEČ LJUBEZNI IN NE MANJ
Varjina Sporočila
Ne glede na to kar čutite, ne glede na to kar izbirate, ne glede na to kar mislite, ne glede na to kako delujete, ne glede na to kaj vam je bilo narejeno, ne glede na to ali je bilo nefer, nepravično, kruto, ali nesmiselno; ne glede na to kar izbirate… vi si zaslužite več ljubezni in ne manj.
 
Tudi če ne veste kako bi se počutili bolj varno da bi sprejeli ljubezen; tudi če se ne počutite dovolj vredni da bi jo sprejeli; ko vas je sram vas samih, ko se skrivate pred drugimi, vi rabite več ljubezni in ne manj. Ko vam je najtežje, ko se je na vas vse zgrnilo, ko se popolnoma zlomite, rabite več ljubezni in ne manj. Ko mislite da je ves svet obrnjen proti vam in se ne znate povezati z drugimi brez, da bi se počutili nevidni in nerazumljeni, rabite več ljubezni in ne manj. Ko imate seznam o svojih slabih lastnostih in mislite, da ko boste vse to popravili, takrat samo rabite več ljubezni in ne manj. 
 
Če ne morete spustiti, ne glede na to kako globoko lahko razumete, si zaslužite več ljubezni in ne manj. In tudi če ne veste kako si dovoliti, kako vstopiti v več ljubezni, si jo zaslužite več in ne manj.
 
Zaslužite si več ljubezni ki vas bo vodila domov.
 
Odgovor na vsako vprašanje ki ga imate je, da se ljubite več in ne manj. Ljubezen, ki jo ta trenutek najbolj potrebujete in si jo zaslužite, pa je vaša ljubezen do sebe. Lahko si priznate da ne veste kako se ljubiti bolj. In tudi to je dobro. Ko si priznate, ko to sprejmete, že to je ljubezen do sebe, saj se ljubite več, ker ste se nehali obsojati.
 
Živimo v času, ko je potrebno zelo malo da nekoga razburiš. Ljudje se hitro vnamejo za vsako najmanjšo stvar. Če moraš 10 sekund čakati v vrsti, je že konec sveta, če napišeš nekomu na face book nekaj lepega in drugi dobi več lajkov od tebe, je že vse narobe. Postali smo mistični športni avtomobil in drvimo skozi čas, nekaj lovimo, pa še sami ne vemo kaj. Zjutraj se zbudimo in že imamo občutek, da smo zamudili dan. 
 
Ko vstopiš v srce, se vse ustavi in če si rečeš, zaslužim si več ljubezni in ne manj, se nehaš boriti. In ljudje, ki so se borili proti tebi, so se borili samo za svoje prepoznanje, za svojo ljubezen, ki so jo iskali v tebi na način mističnega športnega avtomobila – drveli so nekam naprej, hoteli za vsako ceno nekaj doseči  in tako izgubili sebe.
 
Ko si rečeš ljubim se bolj in ne manj, se čas ustavi in kar naenkrat začutiš, da je vse v redu. Najdeš mir, resnico, pravico.
 
Metoda: KATERE BESEDE BI SI ŽELELI SLIŠATI?
 
Katere so tiste besede, ki jih niste nikoli slišali toliko, da bi bilo dovolj, ali pa jih sploh niste slišali in si jih resnično želite?
 
Najprej si predstavljajte osebo iz preteklosti, ki vas je najbolj prizadela. Ne razmišljamo odklonilno o tej osebi, ampak smo v stanju, v katerem si želimo, da bi zacelili ta del, ki še boli. Kdo je ta oseba, ki nas je najbolj ranila? In ko imamo v mislih to osebo, se vprašamo, katere besede ta oseba nikoli ni izrekla, in bi si mi želeli slišati te besede? Razmišljajte o enem stavku, samo o enem stavku, ki vam ga ta oseba nikoli ni izrekla. Kaj si želite, da bi vam ta oseba rekla?
 
In zdaj, ko imate te besede, ta stavek, si ga sami sebi izrečete pogosto, čim večkrat.
 
Ampak, lahko gremo še globlje, lahko dokončno in neboleče prekinemo dušino pogodbo med nami tako, da zaznamo kdo nas je najbolj prizadel, se vprašamo za besede, ki bi jih radi slišali od te osebe in ki bi zacelile našo rano in to zdaj postane stavek, ki ga mi izrekamo tej osebi. Dušina pogodba namreč zagotavlja, da smo še vedno v dinamični izmenjavi energije s to osebo ne glede na to, da nimamo stika, ali celo ne vemo nič o njej. Na višjem nivoju, morda se tega zavestno ne zavedate, še vedno čakate na plačilo ali povračilo, ki naj bi se zgodilo zato, ker vas je ta oseba po nedolžnem neznansko prizadela. In če bi slišali te besede, bi popravilo narobe stvari in jih obrnilo v prav. Te besede ne izrekamo v živo tej osebi, ampak tiho in samo v sebi in tako ji sporočamo, da smo končali, končano je, dovolj je, tega ni več.
 
Tako smo zaključili tako, da je oseba, ki nam nikoli ni izrekla besede, ki smo jih hoteli slišati postala oseba, ki ji mi izrekamo prav te besede. In ta način zaključi skupno karmo, jo anulira in vi imate pred sabo čist, bel, nepopisan list svojega življenja.     
 
Korak 1: Kdo v preteklosti vas je najbolj ranil? Kdo vas je zlorabil, kdo vas je pustil na cedilu, vas prevaral, kdo vas ni videl, ljubil, cenil… Ko tako razmišljamo,ne gre zato, da razumemo iz njihovega stališča, ker se to sploh en da, ampak gre zato, da iz svoje izkušnje sebi rečemo, v redu je, če si priznam, kdo me je prizadel. In ko si priznamo, da nas je ta oseba najbolj ranila, naša žrtev ni več tiha. In ko si priznamo, da nas je ta oseba najbolj ranila, tako prekinemo cikel zlorabe. Ne rabimo več tega, da smo žrtev. 
 
Korak 2: ko najdemo to osebo, si jo predstavljamo v paralelni dimenziji, v kateri bi ta oseba spoznala kaj nam je naredila. Ta oseba bi rekla: » O moj Bog, zdaj sem spoznala kaj sem naredila.« Katere besede bi sledile takoj temu spoznanju te osebe? Katere besede bi nam izrekla? Te besede ne bodo povzročile, da boste pozabili na preteklost, ampak bodo dvignile težo iz vaših ramen. Počutili se boste tako nekako: »O Bog, končno priznavajo to, kar sem ves čas vedela… Končno me vidijo.« To vam ne bo odvzelo preteklosti, ampak vam bo prineslo pravico v vašo nedolžnost, kar si zaslužite. Nepravično pa je, da mi čakamo, da se bodo te osebe razvile, zato morate dobiti pogum, ki vam bo rekel, da edino vi lahko najdete zaupanje v življenju ne glede na to, res slabo in bolečo izkušnjo. Torej te besede ne izrekate sebi, ampak izrekate njim. Kaj so besede, ki bi si jih želeli slišati od njih. Katere so besede, ki bi vam dovolile, da bi bili videni, prepoznani in opaženi taki, kot ste. Kaj potrebujete, da vam ta oseba pove? In morda niti ni: » Žal mi je… ali opravičujem se…« Ampak so drugačne… kakšne so… najdite najgloblje in najpotentnejše besede, ki, če bi vam jih izrekli, bi to imelo možnost, da se vam odpre popolnoma nova realnost življenja. Vizualizirajte njihov obraz v svojem srcu in ponavljajte te besede, ta stavek počasi in več krat. In ko začne obraz te osebe izginevati pomeni, da se je dušina pogodba prekinila in razdrla.

 

 
«ZačetekPrejšnja123456NaslednjaKonec»

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani