DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Varjina Sporočila
Napoved za 2012
Varjina Sporočila

 2012 vam ponuja to, kar ste. V tem letu boste doživljali prav to, kar ste. Kaj to pomeni? Če ste radostna oseba, boste užili še več radosti. Veliko bo izkušenj, ljudi, situacij, v katerih boste občutili radost, srečo, veselje. Če se počutite kot žrtev, vam bo stvarstvo ponudilo še več tega. Še več izkušenj, ljudi, situacij, v katerih boste res žrtev. Če mislite, čutite, izkušate, da nimate dovolj denarja, vam bo stvarstvo letos ponujalo to vašo realnost. Kar projiciramo, nam bo stvarstvo povečalo še več tega in nam takoj ponudilo v izkušnjo. Kar bo ali je naša kreacija, kar v sebi z mislimi, dejanji in čutenjem ustvarjamo, bomo takoj dobili nazaj v večji porciji.

 

DOBIŠ TO, KAR SI.

 

Če se pritožuješ, bo tega še več, če si pozitiven, bo tega ravno tako še več. Vse kar si, te zadane direktno v oči. Zato je ključno, da se zavedamo sebe. Da se zavedamo sleherne misli, čustva, prepričanja, ki jih gojimo v sebi. In če spoznamo, da je nekaj od tega takšnega, ki ni prijetno in dobro, je treba takoj spremeniti vzorce te misli.

 

KAKO DELUJE LETOŠNJE LETO?

 

Mi v resnici, čeprav tega ne zaznavamo zavestno, zberemo misel, zberemo čustvo, ki ga mislimo, oziroma čutimo vsak trenutek. Strokovnjaki pravijo, da na dan pomislimo od petdeset do devetdeset tisoč misli. In te misli seveda imajo vibracijo, ki ji rečemo čustvo. Vsemu temu pa lahko rečemo naša energija. Tako je že od vedno. Letos nič drugače le, da ni več razlike med vzrokom in posledico. Karme ni več. Je le ta trenutek in sedaj in prav vse, kar v resnici smo, kar smo znotraj sebe in ne, kar na zunaj kažemo, se odseva v naše življenje. Včasih smo rezultate svojih dejanj, mišljenj in čutenj zaznali z veliko časovno razliko in zato se sploh nismo zavedali kako naš notranji svet deluje na okolico in kakšno moč ima. Letos bomo okušali prav to, ker bomo vsak trenutek zaznavali, preko posledice, kaj mislimo, kaj čutimo in kako se to odziva na okolico in kako se ta potem odziva na ta naš notranji svet.

 

Vse se bo takoj odbilo k nam.

 

Torej letos je vse v zvezi z nami, v 2012 smo na prvem mestu. Kar oddajamo, to dobimo. Izjemno pomembno je, da se zavedamo tega notranjega sveta, saj lahko mentalno zatrjujemo, da imamo radi denar, pa se hkrati počutimo krive, ker ga imamo, zato ker smo med odraščanjem ali pa kasneje prevzeli prepričanje, da je človek, ki ima denar, slab; pomeni, da ga ne moremo obdržati. Morda ga zaslužimo, toda tako kot pride, hitro izpuhti.

 

Teoretično je vse to sila preprosto. Izposodila si bom primerjavo: če gremo v gozd, navadno vidimo različne poti, in čeprav ne vemo, kam nas vodijo, se pogumno odpravimo po eni od teh in morda zaidemo v grmičevje. Spet imamo več možnosti, lahko ga posekamo, lahko obidemo, lahko zavijemo nazaj, lahko zavijemo po drugi poti. Ti si gozd, tvoje misli so poti v gozdu, ti moraš izbrati prave misli, ki te podpirajo in zavreči tiste, ki te potiskajo do prepadov, do labirintov, do nevarnosti in slabega počutja. Predstavljaj si misli kot raznobarvne balone, ki lebdijo v zraku pred tabo in imaš možnost, da izbereš balon, ki ti je najbolj všeč, ali pa te privlači. Prav tako lahko izbiramo misli. Tako kot poti in kot balone. Če spoznamo, da je naša misel neprijetna, jo opustimo in izberemo prijetno, takšno, ob kateri se bomo počutili dobro. Bodite v srcu, kar koli se zgodi, od tam opazujte dogajanje, tam vedno dobro čutimo in zaznavamo, kaj je res dobro za nas. Glava nas vedno zavede. V umu bo vedno dvom.

 

V letu 2011 smo izkušali na koži vse, kar nam je na poti, kar nas blokira, izkušali smo lastne strahove.

 

V letu 2012 povemo jasno kaj mislimo in za tem stojimo. Leto 2012 je leto v katerem živimo: jaz sem!

 

Stojimo za tem, kdor smo.

 

JAZ SEM

 

Ko je Jaz sem v bolečini, dobimo več tega. Ko je Jaz sem dobro, dobimo še več tega. Odločamo se vsak trenutek, da je moj Jaz sem odlično. In to lahko naredimo. Ne gre za to, da si lažemo. Gre za to, da se odločamo za drugačni jaz sem. Gre za to, da se namenoma spreminjamo, spreminjamo lastno vibracijo negativnosti v pozitivno. Osredotočati se moramo na to, da smo dobro, to čutimo in zadržujemo v svojem sistemu, in takoj ko to naredimo, se v trenutku res dobro počutimo. In potem je vse v redu. Velika blokada vsakega človeka je, da se počutimo napadene in nepodprte od drugih.

 

Toda to ni pomembno v tem letu. Mi smo začetek in konec vsake svoje izkušnje. Naučiti se moramo, da ne reagiramo na reakcijo nekoga, pač pa smo samostojni in skrbimo za svojo vibracijo energije.

 

Mi smo začetek in konec. Misel je začetek, in realnost, ki se zgodi, izkušnja, ki jo doživimo, je konec in je hkrati dokaz za to kdo smo znotraj sebe, kaj čutimo, mislimo, kako delujemo, kaj počnemo. Zato moramo izbirati prave misli in čustva, biti pozorni. Na ta način izbiramo samo dobre izkušnje.

 

Druga oseba nam nikoli ne bo prinesla sreče. Sreča, mir, radost, ljubezen ni zunaj nas, je v nas. Če mislimo, da je ljubezen zunaj nas, da nam jo lahko ponudi partner, potem smo zmedeni, ker to ni res.

 

Ljubezen je znotraj nas, je živost, in bolj ko smo v povezavi z njo, bolj naše življenje sije.

 

Vse, kar doživljamo, povzroči, da se zavedamo kdo smo, kaj nosimo v sebi, kaj so naša prepričanja, misli. Vsaka boleča izkušnja je neke vrste dar, saj nas povede na pot sprememb, seveda, če ne obtožujemo drugih, pač samo opazujemo kaj je v nas takega, kar ne deluje. Toda letos bo naporno.

 

Morda mnogi ne bodo zdržali notranjega pritiska. Teh ujetih nepredelanih preteklih občutkov. Zato ej pred nami veliko delo. Najprej zavedanje sebe in potem uporaba načinov, veščin, metod, ki nam pomagajo opustiti, sprostiti in preoblikovati stresne občutke in neprava prepričanja, ki nam boleče krojijo življenje. In šele potem se usmerimo na pozitivno. Kajti s pozitivnim ne moremo prekrivati negativnega, to ni način. Najprej se lotimo tistih stvari znotraj sebe, ki so neprijetne in potem usmerimo pozornost na prijetno.

 

ŠE KRATKA VAJA

 

Vprašajte se ta trenutek ali se lahko imate radi prav ta trenutek in sedaj? In če ne, se spomnite kako je ljubiti nekoga ali nekaj, to začutite in potem usmerite to energijo k sebi, samo čutite jo brez, da razmišljate in dihajte globoko in počasi in naj bo ta misel in počutje v vas čim dlje. In potem vadite, vadite, vadite. Dokler to ne bo energija, ki postane del vas. Dokler boste postali ljubezen. Kar tako in samo po sebi.

 

In potem bo to leto čarobno.

 

 
 
Sporočilo 18
Varjina Sporočila

Sreča kar tako

Kaj si želite? Vzemite si trenutek, poglobite se vase, ne iskati odgovora z razmišljanjem, samo dovolite, da se sam pojavi znotraj vas. Postavite si vprašanje in počakate na odgovor.

Torej, kaj si želite?

Najpogostejši odgovor je, da človek hoče, stremi, išče, hrepeni po tem, da bi bil srečen. Da bi čutil radost. V obojem pa je razlika. Radost lahko vključuje občutek sreče, definitivno pa je globlje doživljanje. Radost je lahko zbir občutkov upanja, hvaležnosti in možnosti po vsakodnevnih čudežih. Lahko bi rekli, da je pozitivna energija radosti že čudež, ker ne vznikne zaradi nekega zunanjega vzroka, ker bi se nam nekaj lepega, čudovitega dogajalo, pač pa obstaja sama po sebi in kar tako.  Sreča, radost in potem je še užitek. Slednjega lahko povezujemo z besedo dobro. Kaj vse nam lahko ponudi občutke užitka? Recimo hrana, seks, stvari, ki jih kupimo z denarjem, šport, … Včasih so ti užitki takšni, da jim ljudje nasedejo in  zaradi njih stopijo na nevarne poti, pozabijo na svojo odgovornost, se izpridijo, pokvarijo, popolnoma zgubijo stik s svojo dušo. In to samo zato, ker so  hoteli čutiti srečo in zmotno mislili, da jo lahko občutijo le prek zadoščenja  petih čutil. Preko okusa, vida, sluha, tipa, vonja. Vid se zadosti, če smo obkroženi z lepimi stvarmi, ljudmi. Če si kupimo nekaj, kar nam je všeč, stremimo po tem, da bi imeli lepo hišo, dober avto. Če se ukvarjamo s svojo lepoto … Sluh se zadosti, če poslušamo le hvalo o sebi, če vztrajamo, da od drugih slišimo le stvari, ki jih hočemo slišati o sebi. Tip se zadosti preko telesnega stika, seksa. Okus s hrano, pijačo. Vonj prek vdiha recimo opojne substance, cigarete. In pravzaprav z vsem tem ni prav nič narobe le… Če je to edino kar počnemo v življenju. Če smo temu zapriseženi, če le v to verjamemo in temu poklanjamo upanje po zadostitvi nenehnega hrepenenja, ki ga človek vsak trenutek čuti po sreči, radosti, po tem, da bi čutil ljubezen. Kar tako. Zato, ker so vse to le vzvodi, ki ponudijo takojšnjo zadostitev. Pa ne prihajajo od znotraj, temveč od zunaj. Če smo usmerjeni samo na zunanje, če zanikamo notranjo realnost, bi temu celo lahko rekli, da je to neke vrste mentalna bolezen. Če človek to počne, se ne zaveda svojega življenja. Se ne pozna in potem tudi ne zazna razlike med domišljijo in iluzijo, ki je prav tako velika, kot je razlika med notranjo radostjo, ki obstaja kar tako in med užitkom, ki ga človek čuti zaradi zadostitve potreb čutil, s čemer pa samo beži pred svojim življenjem. Ko si v radosti, se najbolj približaš svojemu življenju, ko hočeš takojšnjo zadostitev nečesa prek čutil, potem samo pomeni, da na tak način bežiš pred realnostjo, ki jo sovražiš ali pa se je neznansko bojiš.

Življenje danes je grenko, turobno, nesrečno. Strah nas je neznansko. In to je ta notranja realnost, katere bi se morali zavedati vsak trenutek in ne bežati iz nje v iluzijo. Kajti ne pomaga. Ta način je pravzaprav škodljiv. Šele korak v realnost je tista, ki nam lahko ponudi pot v rešitve. Vse ostalo je blodnja v labirintu nenehnega notranjega trpljenja. Iluzija ne pomaga, je kot droga, ki ti trenutno vzame bolečino, a hkrati ne ponudi prav nikakršnega življenja. Potem samo sanjaš, in živiš v zaporu lastne blodnje. Včasih so reakcije ljudi tako ekstremne. Celo morala temelji na zabavi, ki se ji reče: saj bo šlo nekako, minilo bo. Totalna iluzija. In te zabave ne razumem, ker nič ne mine in ne odide samo od sebe, samo iluzorno se pitamo z umetnim sladkorjem in si na oči silimo očala z roza stekli. Tako daleč gremo, da si domišljamo roza slona parkiranega pred lastno hišo in potem ga tam res vidimo, pripravljeni na boj, ko zastopamo tako in to iluzijo. In potem smo srečni, ker imamo nekaj posebnega v življenju, na dvorišču parkiranega roza slona. Vsem razlagamo o tem, prepričani, da nas zato občudujejo in ne vidimo, kako si za našim hrbtom zarisujejo kroge pred  sencami.  Z iluzijami pitamo vedno samo sebe in ta hrana je kot opoj, ki nam vzame razsodnost življenja.

Sanje o sreči.

Je sreča sanje preteklosti ali prihodnosti? So to samo sanje, ali imajo realno osnovo? Sploh obstajajo ljudje, ki so resnično srečni? In če mislite, da lahko na to odgovorim, se motite. Lahko samo pripovedujem iz sebe in to ni realnost, ki bi bila pravilo. Kdaj vi čutite, da ste res srečni? Kaj se mora zgoditi, da zavibrira znotraj vas? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bili srečni?

Včasih mame rečejo, da bodo srečne, ko bodo videle, da je njihovemu otroku uspelo. Vsi bi bili srečni, če bi zadeli na lotu. Pa če bi imeli popolnega partnerja, ki bi nam izpolnil vsako željo in potrebo. Imeli hišo kot si jo želimo in tak avto. Popolno službo z odličnimi sodelavci. Če bi bili poslovno uspešni. Živeli v ašramu v Indiji …Torej, srečo baziramo na varnosti, lastnini in na ljubezni. Če tega ni, smo nesrečni. In ker tega po večini v našem življenju ni, kdo sploh je lahko srečen? Pozabljamo, da ni idealnih pogojev življenja. Čeprav poznam kar nekaj ljudi, ki so varni, ki imajo ne samo dovolj sredstev za življenje, ampak celo preveč, pa vseeno niso srečni. Poznam ljudi, ki imajo idealne partnerje, pa jih to ne osrečuje. Poznam ljudi, ki so imeli moč in oblast, sreče pa ne. Nek monarh iz daljnega vzhoda, ki je trideset let vladal svoji deželi, je nekoč izjavil, da je imel vse, kar se mu je zahotelo, pa je bil v  tridesetih letih morda celo dvakrat resnično srečen. In če močan vladar, ki ima oblast, denar, moč, slavo, verjetno lepih žensk kolikor se mu zahoče, vseeno ne doseže občutka sreče, kako težko bo potem to za povprečno osebo? Ampak v Indiji, v Mombaju, sem videla moškega, ki je sedel na pločniku in s preprosto napravo tkal majhno preprogo. Brez srajce, umazan, starejši, kosti so mu štrlele iz prsnega koša, ni imel hlač ampak dolg kos blaga ovit okoli medenice, na nogah na pol razpadle japanke, ampak njegov obraz je sijal, oči so se mu bleščale. Rekla sem mu, kako lepo in na široko se je zasmejal, pokazal le nekaj zob. Sedla sem na tla zraven njega, hotela sem se nalesti te njegove sreče jaz, ki sem v primerjavi z njim bila premožna, zdrava, sita, polna vsega, ampak nesrečna. Gledala sem ga, hotela sem ukrasti njegovo skrivnost, občudovala tega preprostega človeka, dvomim, da je znal brati, ali pisati. Morda je bilo tkanje vse njegovo premoženje, ampak on je bil srečen. In tega jaz nisem čutila. Zaznavala pa sem nasprotnost tega, to, kar blokira ta čisti, čudoviti pretok pozitivne energije. Čutila sem žalost, depresijo, občutek manjvrednosti, svojo nesposobnost. Toda če se primerjam z njim, lahko rečem, da sem izjemno veliko dosegla v življenju, znam, zmorem, sem, ampak on je srečen, jaz pa ne. Kaj bo meni podarilo to, kar on ima? In ima več, kot imam jaz. On ima vse, ne jaz. On je srečen, jaz nesrečna. Naj podarim vse kar imam njemu, da se bo obrnilo? Potem bo on nesrečen, in jaz srečna? Dvomim, ker ne gre za stvari in ne za ljudi, ki nam lahko izpolnijo te občutke, prikličejo to energijo. Sreča je le notranje stanje, ki temelji na tem, kako smo se naučili živeti, kaj s seboj počnemo.

Dobri občutki, ko rečemo: jaz se počutim dobro in to res mislimo in čutimo, so rezultat sproščenosti in lahkosti. Izvirajo iz občutka svobode in ljubezni. Telo v takšnem, bi plesalo graciozno, senzualno, kreativno. Notranjost bi bila umirjena, srečna. Visok nivo energije. Sprašujem se, ali se sploh še spomnimo kako je, ko se človek tako počuti? Ali pa smo se tako zelo navadili na stres, strahove in jezo, da se nam takšno počutje zdi še edino možno in sprejemljivo? Je človek danes lahko srečen? Kar tako? Samo po sebi in brez da bi za to obstajali posebni razlogi?

Osho pravi: »Ljudje so napeti, pod stresom. In napetost se rodi, ko lovimo nekaj, ko iščemo, ko hočemo nekaj. Sprostitev se rodi, ko nekaj dovolimo, da se zgodi. Ko sprejmemo. Ljudje sledijo, zasledujejo srečo. Lovijo jo. Trudijo se močno. Hočejo iztisniti življenje tako, kot iztisnemo limono ko hočemo piti njen sok. Toda življenja se ne da iztisniti, nič ne priteče, nič se ne zgodi, kajti to ni način. Življenju se je treba predati. Ne moreš ga usvojiti. Moraš biti pogumen zato, da dovoliš, da te življenje usvoji. Tu je poraz zmaga. Življenja ne moremo usvojiti zato, ker en del ne more usvojiti celote. To je tako, kot če bi majhna kaplja, ki pade v ocean, hotela osvojiti ocean, postati njegova zmagovalka. Kaplja, ki pade v ocean, postane ocean. Ljudje, ki se trudijo najti srečo, počnejo to preko telesa. In postane obsesija. Trudijo se imeti kontakt s srečo preko telesa, in to sploh ni možno. Drugi problem je, da je naš um tekmovalen. Morda sploh nismo tako zelo ljubeči do svojega telesa kot pa tekmujemo z drugimi.« Konec citata.   

Če želimo ujeti srečo, potem to ne bo težko. Zmotno je, ko pravijo, da ne morejo biti srečni in potem naštejejo razloge. Lahko tako gledamo na svoje življenje, lahko pa vse skupaj obrnemo. Recimo, pomislite na razloge zaradi katerih ste že ta trenutek lahko srečni. Kaj je tisto, kar v vašem življenju deluje, in to prav lepo? Česa se lahko ta trenutek veselite? In ne iščite velikega, pomislite na majhno. Temu načinu rečemo hvaležnost in ko ga vadimo, ko treniramo te občutke, kaj hitro postanemo srečni. Ravno to napako delamo, to, da se nenehno ukvarjamo s tem, kar ne deluje, česar nimamo, kar pogrešamo, po čemer hrepenimo in popolnoma pozabimo na to, kar pa že je. Kakor da se nam zdi samo po sebi umevno. Pa ni. Nič ni samo po sebi umevno. Ne lep dan, ne dober prijatelj, ne opojna kava, ne prijazen poštar, še manj priden otrok, uslužna soseda, prijazen nasmeh mimoidočega, iskrive oči sodelavca… Slepo hodimo po svetu, ne opazimo in nismo hvaležni tem lepim stvarem. in ravno ta način je dober recept, ki nam v vsakem trenutku prikliče občutke sreče v telesu in potem ne bo potrebno posegati po običajnih slepilih, ki nam ponudijo le lažno iluzijo.

Takrat, v Indiji nisem ukradla skrivnosti tistega preprostega človeka, reveža, ki je bil srečen. Ni bil nor, kar bi vsak povprečen Slovenec najprej pomislil. Tako zelo smo nesrečni, da ne verjamemo ljudem, ki so. Ne zdi se nam normalno, če je nekdo tak, pa nima vsega tega, kar menimo da je pogoj za srečo.

Pa tako malo je potrebno. Samo spomnite se, da imate srce, pomaknite pozornost iz uma dol, v ta prostor, vdihnite nekajkrat iz tega središča, ozrite se okoli sebe in zapazite zaradi česa ste lahko ta trenutek srečni in potem si to samo preprosto dovolite. In obenem uživate.

Srečno! 

 

 

 

 

 
Sporočilo 17
Varjina Sporočila

Uh, hvala bogu, DA je minilo.    

 
V naši psihi je vse enostavno organizirano. Obstaja jasni kriterij, ki odreja pomembnost enega ali drugega postopka, it ta kriterij je zadovoljstvo in naš psihični aparat ga v skladu s tem smatra kot nekaj, čemur dajemo prednost. Recimo, zadovoljstvo nam ponuja sladica, ali hrana sama po sebi, posebej če je na prazen želodec. Seveda posežemo po njej. Alkohol, cigareti ponujajo zadovoljstvo, zato ljudje posegajo po tem čeprav se racionalno zavedajo, da jim oboje škodi. Pogosto pa občutimo zadovoljstvo, ko se nečemu lahko izognemo. Recimo zobozdravniku. Verjetno vam je znan izrek: UH, SAMO DA JE MIMO! Spomnite se osnovne šole in učitelja, ki je iskal po redovalnici koga bo vprašal in potem je poklical nekoga ki niste bili vi in občutili ste olajšanje in zadovoljstvo, samo da vas je minil strah, da niste bili poklicani pred tablo.  
 
Zdaj si zamislite situacijo v kateri se morate nekaj odločiti – tako ali drugače. Če se odločite za »TAKO« – se tega bojite če se odločite za »DRUGAČE«, pa vam to ponuja zadovoljstvo. In kaj izberete – zadovoljstvo seveda. Bolj kot to redno izvajate, bolj boste to nenehno počeli.
 
Naj razložim. Recimo, zaboli vas grlo in se ustrašite, da boste zboleli in zaradi tega ne mogli na počitnice; ali pa, da imate ptičjo ali prašičjo gripo zaradi katere ljudje umirajo. Kaj sedaj? Če nič ne vzamete se bojite da boste zboleli, če poskrbite za svoje zdravje, vam bo to ponudilo zadovoljstvo. Zagotovo boste poskrbeli za svoje zdravje, torej, si skuhali čaj, popili aspirin, limonado, legli k počitku in podobno. To dejstvo vam ponuja užitek, saj ste nekaj dobrega naredili zase in se umirite. Toda naša psiha deluje ravno obratno. Ko ste vzeli aspirin, ste na ta način ubežali stran od strahu tako, da ste naredili obratno. Ko ste ubežali stran, ste ga potrdili, niste se ga lotili in preoblikovali, pač pa je tako z vami ostal za vedno. Niste pogledali strahu v oči in si rekli, čutim te strah, toda ne boš me obvladoval. Le tako bi namreč strah premagali. Znan Ruski psihiater Andrej Kurpatov je ta postopek opisal s svojim primerom. Ko je bil v prvem letniku fakultete, so opravljali prakso v nekem vojaškem kampu. Ko so tja prispeli, so morali sami postaviti šotore in med tem, ko je to počel, je zarjavel okrušek starega vojaškega šotora po nesreči zašel v njegovo oko. Ni se sekiral, spral si je oko in nadaljeval z delom. Proti večeru so ga kolegi opozorili, da je z njegovim očesom nekaj silno narobe, bilo je bordo rdeče. Odšel je do zdravnika in ta je ugotovil, da se je okrušek zaril v njegovo oko in da bo potrebna operacija. Prestal jih je sedem preden so uspešno odstranili zarjaveli tujek. Toda med tem si ni gnal k srcu, zaupal je, da bo vse dobro in bilo je. Tako zelo, da je pozabil na dogodek. Toda njegovi možgani niso. Čez dve leti je na predavanju poslušal zgodbo o moškem, ki se je pozimi sprehajal po ulici kjer je čistilec ulice razbijal led na tleh in temu moškemu se je košček ledu zapičil v oko, na tem koščku pa je bilo veliko bacilov. Moškemu se je oko vnelo in zdravniki so ugotovili, da ni pomoči in da mu morajo odstraniti oko, nesreča pa je bila še večja tako, da se je vnetje razširilo še na drugo oko in moški je postal popolnoma slep. Ko je Kurpatov dve leti po svoji uspešno prestani podobni preizkušnji poslušal to zgodbo, so njegovi možgani začeli ustvarjati strah in cele zgodbe. Tega še opazil ne bi, če ne bi na poti na faks opazil na cesti čistilca ceste, ki je razbijal led in Kurpatova je kar porinilo v to, da je stopil na drugo stran ceste in še odmaknil glavo. Ker pa je bil študent psihologije, se je zavedal, da je to začetek nervoze in če bo temu sledil, se bo psihoza strahu razrasla še na to, da tudi poleti ne bo šel ven, ker bi mu topel veter lahko upihnil delec prahu v oko. Tako namreč razvijamo strahove. Zato se je prisilil ravnati drugače. Prisilil se je pogledati strahu v oči in se približal čistilcu ceste medtem, ko je ta razbijal led celo tako, da je z razprtimi očmi opazoval početje čistilca. Kurpatov je to svoje dejanje opisal kot največji stres ki ga je doživel v življenju. Ko je pogledal strahu v oči in naredil ravno to, česar ga je strah prepričeval, da ne bi. To je namreč edini način, da se strahov znebimo. Če vas boli grlo in vzamete aspirin zato, ker se bojite, da boste zboleli, tako povečujete strah pred okužbo. Samo zavedajte se tega. Nič drugega in če opazite, da vas grlo boli, vzemite aspirin, c vitamin in čaj ampak z energijo ljubezni do sebe. Z radostjo, da skrbite za svoje telo zato, ker se imate radi in ne s strahom, da bi zboleli.  
Fenomen, ki nam ponuja beg pred strahom je silno kompleksen:    
1. Čvrsti navado da smo nenehno vznemirjeni.

2. Povečuje čutenje strahu v odnosu na ta dogodek in 

3.V nas izziva nezavestni strah, da ne bomo dobili zadovoljstva ki nam ga je predhodno ponujal beg. Z drugimi besedami odvzeta nam je sladica, ki nam je nosila veliko radost.

 

Res je paradoksalno ampak vedeti morate, da imamo posel z mašino, ki se sama vključuje (podzavest) – na eni strani je strah in na drugi strani je zadovoljstvo od bega – in ta mašina vedno izbere zadovoljstvo bega, ter tako potrdi strah. Zato smo tako zelo prestrašeni prav vsega.

 
FORMULA STRAHU:
 
Dogodek            ( ki je nevtralni ampak sledi naša ocena dogodka)
Zato se vznemirimo       ( in reagiramo in začnemo iskati sredstva za beg)
BEG                  ( ki je uspešen in zato ponudi zadovoljstvo)
Zadovoljstvo        ( ki je nekaj pozitivnega zato formiramo pozitivno pogojenost)
Vse to ponavljamo ( zato postane pogojni refleks in tako ustvarjamo strah)
Strah                     ( ki postane navada, da se bojimo)
 
Se vam zdi logično?
 
 
 
Sporočilo 16
Varjina Sporočila
Lansko leto sem doživela vrsto težkih preizkušenj. Ob tem sem ugotavljala, da na nekaterih svojih senčnih lastnostih, ki so me potiskala v te izkušnje, delam že več kot desetletje, da jih poznam do obisti, da sem z njimi že delala, pa niso minila, morda so se zmanjšala, potuhnila, toda ostala so in mi pošteno zapletala življenje. Trdno, jasno, s popolno namero sem se odločila, da imam tega dovolj. Dovolj, da me lastne sence vodijo v bolečine in dovolj tega, da se nikamor ne premaknem, čeprav ves čas delam na sebi. Ta odločitev je bila tako jasna in svetla, da sem zaradi tega odkrila vrsto izjemno dobrih metod, ki mi končno pomagajo te sence spreminjati, transformirati. Prva ugotovitev na tej novi poti je bila, da so vse te sence, vsa ta negativna prepričanja o meni nastala, ko sem bila še zelo majhna in so del moje podzavesti. Zato pa jih nisem mogla spremeniti. Čeprav sem se res trudila, na vse pretege, tudi moja volja je bila močna, sem se vseeno mučila, včasih sem imela občutek, da sem še slabše kot prej, preden sem stopila na pot osebnostnih sprememb. Bila sem soočena z realnostjo samo uničujočih, neprimernih miselnih vsebin, ravnanj, navad in zdelo se mi je, da se z glavo zaletavam ob zid, pa vseeno ne minejo. Včasih sem imela občutek, da sem sama sebi največji sovražnik. Kolikokrat sem si namenila nekaj doseči, si postavila cilj, se hotela spremeniti in tega nisem dosegla, nisem zmogla, ker sem se samosabotirala. Sama sebe sem onemogočala in to sem videla, nisem pa razumela in tudi vplivati nisem mogla na to. Morda imate izte preizkušnje. Recimo, odločite se, da boste hujšali, pa se že drugi dan pošteno bašete s hrano in rezultat je ena kila več in ne manj.Vse to se dogaja zato, ker je 95% naše zavesti v resnici naše nezavedno, domuje v naši podzavesti, ki je shramba za naše vrednote, življenjsko držo, stališča, mnenja, poglede, naravnanosti, in prepričanj. Iz naših prepričanj pa zaznavamo življenje in sebe in iz teh zaznav razvijemo svoje ravnanje. Zato pa moje preteklo delo na sebi ni delovalo, kajti če želimo spremeniti svojo zaznavo in svoje ravnanje, potem moramo spremeniti prepričanja, ki domujejo v podzavesti, saj so ta najmočnejša in vplivajo na zavest, ki vsebuje samo 5 % moči, odločitev, volje.
 
Manj kot tri leta sem imela, ko sem na babičinem cvetličnem vrtu potrgala popke vrtnice in jih vsa vesela prinesla babici. Spomnim se njene jeze, obsodbe in svojih občutkov zmede, nisem vedelakaj je narobe, saj sem jo pred tem videla, kako je podobno počela, le da se danes zavedam, da je obrezovala odcvetele cvetove. Otrok tega ne ve in ne loči, zato resno posvoji babičino oštevanja. V mojem primeru je bilo, da mi je v jezi velikokrat zabrusila da sem grda punčka. In ta občutek, to prepričanje, da sem grda tako osebnostno, kot na videz, sem nosila vse do pred kratkim. V vsaki družbi sem se počutila manjvredno, nikoli dovolj lepa, sposobna, vedno sem se kritizirala ker sem premalo visoka, suha in prijetna, komunikativna … kaj vse sem našla samo, da sem potrdila nezavedno prepričanje da sem grda punčka. Celo svojemu takratnemu partnerju sem bila hvaležna, da me sploh hotel. Tako zelo so prepričanja, ki nastanejo v otroku in sedejo v podzavest močna, da jih z zavestjo, ki obsega samo 5% dogajanj, ne da prepisati. Zavestno sem se zavedala, da je neumno, da se tako obravnavam, toda podzavest z njenimi 95% moči, ni dovolila izpustiti te samosabotaže, zaradi katere sem se vedno počutila manjvredno, tako ravnala in nikoli bila sprejeta, prav samo zaradi tega.
 
Tako deluje psiha človeka. Vsakič, ko je naše vedenje v otroštvu naletelo na kritiko ali na obsodbo, smo se nezavedno ločili od avtentičnega dela sebe, od pravega jaz. Ko se ločimo od sebe, se ločimo od lastne radosti, užitka, miru, ljubezni, strasti in postanemo nesrečni. In da bi čustveno preživeli v okolju, kjer rastemo, zatremo in skrijemo pravi del sebe zato, da postanemo taka oseba, za katero kot majhni otroki verjamemo, da bo sprejeta v tistem, okolju. Z vsako zavrnitvijo ustvarimo večjo ločitev od sebe, hkrati pa se zazidamo, ločimo od zunanjega sveta, ker od tam prihajajo konstantne informacije o tem, da nismo dovolj dobri, da smo izgube, da smo slabi, da ne štejemo, da smo v
breme, da smo manjvredni, nepomembni, prenaporni, nori, ne ljubljeni in podobno. Dan za dnem, izkušnjo za izkušnjo smo gradili umetno trdnjavo za katero smo se skrivali in ta trdnjava je postala naš nepravi jaz, naša osebnost. Danes se enačimo z njo, ne zavedamo se lastne avtentičnosti, ustvarjalnosti, unikatnosti in posebnosti. Ne poznamo se, prevzeli smo vrsto prepričanj, ki nam škodujejo. Eno od teh je, da denar pokvari človeka, ali pa, da je škodljiv, negativen in da si ga ne smeš želeti. Ko nosimo ta prepričanja, ravnamo v skladu z njimi, torej denarja nimamo, ker če bi ga imeli, bi potrdili podzavestno prepričanje ki pravi, slab človek si, ker ga imaš. Moja mama mi je kot majhni punčki in tudi mojim hčeram vedno, ko smo prosjačile za kaj, pa nam tega ni hotela kupiti, rekla: nimam denarja. To ostane v otroku, nimam denarja in če je to prepričanje, nikoli ne moreš imeti denarja, lahko celo, da ga veliko zaslužiš, a ga še več zapraviš. Prepričanje: do denarja se težko pride pomeni, da se pošteno trudimo da bi ga zaslužili in se odpovedujemo vsemu samo, da ga imamo nekaj na strani. Denar postane ječa in trud in ne veselje. Smiselno je vstopiti v podzavest, se zavedati teh prepričanj, ki tvorijo našo senco in jih spremeniti. Obstajajo tehnike, ki so varne in nam omogočajo tovrstne spremembe. Ena od njih je Psych-K. Predstavljam vam jo zato ker je preprosta, popolnoma varna in stoodstotno učinkovita. Najdete jo na strani www.psych-k.com.
 
Moj celoletni program izobraževanja Štirka, se zaključuje in že se zbira nova skupina za naslednjo sezono, ki traja od septembra 2011 do maja 2012. Tokrat bo nova skupina delovala ob ponedeljkih. Skupinica se že združuje in je prav zanimiva. Tematika bo ravno to, kar sem pisala. Najprej se bomo soočili in sprejeli lastne sence, jih obravnavali nežno in ne s stališča, da smo sami sebi sovražni in sodniški. Potem bomo izbrskali omejujoča prepričanja, ki smo jih posvojili kot majhni otroki, videli bomo kako vplivajo na naše življenje in kako živimo zaradi tega. Nadalje bomo s pomočjo vrste metod, tudi metode Psyxh- K spreminjali ta omejujoča prepričanja o sebi. Spremenimo lahko vse, kar želimo, ni omejitev. Ni mišljeno, da živimo na preživetveni osnovi, mišljeno je, da živimo čudovito. Vse želje, ki jih imamo, so zato, ker imajo namen nas pripeljati v to čudovito življenje in ne, da se počutimo slabo, ker niso izpolnjene. Sami sebe nezavedno sabotiramo, da niso izpolnjene in zato jih ne moremo uresničiti. Ne verjamemo več, ne zaupamo, sami smo si največji sovražniki.
 
Ampak čas je, da to spremenimo in tudi orodja, načini, so nam na voljo. Upam, da vas bo pritegnila želja, da se nam na ponedeljkovi Štirki priključite, več informacij najdete na levi strani in če imate še kakšno vprašanje v zvezi s tem, me lahko dobite na : Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. .
 
Dobrodošli.

 

 
Sporočilo 15
Varjina Sporočila

Človek večino dneva občuti stresne ali senčne občutke. Tistih prijetnih ne zaznava, ali pa jih je tako malo, da hitro minejo. Toda ko ste zaskrbljeni, nesrečni, prenapeti, ali čustveno ožeti, vas že najmanjša stvar lahko spravi iz tira. Takšna, ki bi vas sicer pustila hladne. Recimo že pogled na umazano posodo v lijaku človeku v stresu ponudi občutek, da nikoli ne bo zmogel oprati tiste posode. Prav gotovo pa se ob tem rodi še veliko znanih občutkov kot so zamere, sodbe, jeza na tiste, ki tega dela niso opravili. Če pa se počuti dobro, odlično, ima dovolj energije, morda celo toliko, da poka po šivih, potem se posoda kratko malo kar sama opere. In tako je z vsem, z vsakim opravilom. Niti eno delo ni

pretežko, prenaporno, nemogoče, niti en odnos ni tak, da se ga ne bi dalo rešiti, vse je odvisno samo od tega, kako se počutite, kakšno energijo imate, kako znate s stresom, kako transformirati počutja, ki so neprijetne narave.

 

ZGRADITI MORAMO ČUSTVENE REZERVE ENERGIJE.

 

Ko iščemo nove veščine dobrega življenja je prvo ravno to, da zgradimo najprej rezerve dobre energije v sebi. Kajti te rezerve sproščajo v telesu hormone in biokemije v možganih, ki nudijo psihofizično regeneracijo. Ustvarimo neke vrste lekarno v sebi, kjer bo vedno na voljo pomoč, ki jo potrebujemo.

Energijo lahko zgradimo na tri načine.

  1. Gradimo, črpamo energijo, ki nam omogoča čustveno stabilnost

  2. Zaustavljamo vse, kar nas čustveno ožema

  3. In čistimo stare čustvene zaloge

Vsi tri načini skupaj zgradijo čustveno odpornost, stabilnost in užitek.

1.

Najprej se naučimo pozornosti in zavedanja, kaj je tisto, kar je dodana vrednost naši čustveni energiji. Pomeni, kaj vas čustveno potisne naprej brez, da vas oslabi? Recimo kava, sladkor, ogljikovi hidrati, maščobe in drugi stimulansi vam ponudijo poriv energije, toda takoj za tem, se počutite celo bolj ožeti ali osiromašeni. Zato veliko ljudi nenehno dodaja te stimulanse, da se ne bi občutili ožeti. Ko dodajate stimulanse začne adrenalin krožiti po telesu, toda preveč adrenalina vodi k izžetosti. Prav tako je tendenca adrenalina, da pospeši čustvene reakcije in jih tudi poveča, torej ta način v resnici posrka našo energijo, jo ne dvigne.

Kaj pa, če bi si vzeli čas za počitek, kakšno masažo, jedli zdravo hrano, jemali vitamine, se redno telesno gibali? Bilo bi drugače, ampak spet samo za kratek čas, kmalu bi stari stresni občutki spet prevladali zato, ker so vse kar sem naštela, samo zunanji pospeševalci energije, odvisni so od zunanjih faktorjev.

Najboljši spodbujevalci dobrega počutja so čustva, ki jih vedno hočemo čutiti kot so: hvaležnost, ljubeča skrb, sočutje, prijaznost, užitek, ljubezen, radost. Ti občutki so naravni spodbujevalci energije in oni so tisti, ki bodo dodali kakovost naši banki počutja. Ti občutki vplivajo na našo čustveno regeneracijo, na pozitivne spremembe življenja in dovolj je že, da jih občutite samo 51% časa na dan in že imajo takojšnji učinek. Ta čustva ustvarijo biokemične spremembe v telesu. Ustvarijo hormonske mešanice, ki vplivajo tako na celice telesa, kot na um, preprečijo utrujenost, vplivajo na počasno staranje, prav tako pa omogočajo reševanje težav, ponujajo nove ideje, omogočajo več miru,

torej nas lahko popolnoma transformirajo.

 

Torej najprej si zapišite vsaj pet stvari, ki spodbudijo vašo pozitivno energijo. So zunanje ali notranje narave?

 

Najboljši način pa je, da se naučimo črpati energijo.

 

2.

Zdaj jo znamo načrpati, toda kaj pa, če odteka hitreje, kot jo črpamo? Kje vam odteka energija? Na kakšen način? Kaj jo pobere? Torej, katere stvari vas razburijo, iritirajo, zaradi česa se počutite frustrirani, ali pa skrbite? Ti občutki so znak, da zgubljate energijo. Vsi imamo te občutke, čutiti to, je človeško in normalno. Ti občutki niso slabi, pomembno je samo kaj z njimi naredite. Vzemimo kot primer negotovost. Če dovolite da vas negotovost prevzame in jo potrdite, torej če si rečete: »Jaz sem negotova in ne upam si narediti tega…«, je to problem, to, da obdržite ta občutek in ne občutek negotovosti sam po sebi. Transformirati pomeni spremeniti, zamenjati, pomeni, da se je treba najprej odpovedati temu, da se enačimo s temi občutki. Odrečemo se temu, da jih gojimo kot del sebe, odrečemo se poistovetenju z njimi. Preprosto se odločimo, da jih bomo zamenjali z recimo občutkom gotovosti…

Spoštovani bralci to je le del vsebine dvodnevne delavnice z naslovom: Nova znanost čustvene transformacije. Vse informacije so na voljo v rumenem kvadratku. Nekaj vsebine vam je bilo podarjeno, z ostalim se lahko srečate na delavnici. Če želite seveda.

 

Toplo vabljeni.

Varja kališnik 

 
Sporočilo 14
Varjina Sporočila

 Ko se zgodi nekaj, kar ne paše v vaš model življenja; pomeni, da tega, kar se je zgodilo, ne pričakujete, nočete in zato zavračate; začutite vrsto neprijetnih občutij. Od stresa, nezadovoljstva, negotovosti, zamer, strahu, besa, obupa, depresije … lahko še dolgo naštevamo, pa ne bo konca. Vse to se v človeku prebudi, ko se srečuje z zunanjimi okoliščinami, ki mu niso všeč, jih ne mara, celo sovraži. Takšne okoliščine se dogajajo nenehno, več krat na dan se soočamo s tako imenovanim zunanjim napadom nase. Takšno je življenje. Ni idealnih pogojev.

 

In kaj naredimo ko se zgodi kaj bolečega?

 

Ljudje se z različnimi načini soočajo z lastnimi neprijetnimi občutki, ki so se rodili v neidealnih situacijah. Nekateri se trudijo na vse pretege spreminjati zunanje okoliščine – tiste, ki so povzročile vse te stresne občutke v človeku. Drugi najdejo vzvode s katerimi dosežejo, da niso v stiku s temi svojimi nepredelanimi občutki. Ti vzvodi so: delo, nenehno ukvarjanje z nečim, lahko je to skrb za druge, hobiji, šport, zabava, branje, duhovnost, nakupovanje, televizija … Človek je iznašel sto in en način, kako se izogniti napetosti, ki jo nenehno čuti. Toda, ker vsi ti in ostali načini v človeku ne povzročijo sprostitve, temveč samo beg pred sabo, pred tem, da bi občutil to stresno stanje, so ti načini neuspešni, kar pomeni, da bi bilo dobro, da tak človek išče naprej. Poišče nekaj, kar bi mu pomagalo, da trajno transformira ali preobrazi nezadovoljstvo in napetost v sebi.

Velikokrat me sprašujejo s čim se ukvarjam.

 

Ukvarjam se z osebnostno rastjo, pomeni, da se ukvarjam z metodami, ki nam omogočajo sebe spremeniti, ne situacij, ne drugih ljudi, pač pa sebe. Na zunanje okoliščine namreč ne moremo vplivati. Edino na kar imamo vpliv je na sebe in če to naredimo, se lahko osvobodimo. Torej se ukvarjam s tem, da učim ljudi bolje živeti.

 

Življenje me je obdarilo z izjemno hudimi preizkušnjami, zato to počnem. Ker sem že zdavnaj odkrila, da ne želim trpeti, ko se mi dogajajo preizkušnje, pač pa zoreti. Le Bog ve, kaj bi bilo z menoj, če ne bi počela tega, kar počnem. Ko se mi zgodi nevšečnost, ne pomaga, če želim spremeniti zunanje okoliščine – če se lotim tega, kar je zunaj mene in je povzročilo, da se počutim slabo. Ugotovila sem, da tudi če potem, ko se je zgodilo, spremenim zunanjo okoliščino, s tem ne vplivam na boleč spomin, ki je ostal, ker se mi je tisto že zgodilo. V meni je ostala rana tudi, če se je potem zunanje spremenilo.

 

Po dolgih letih iskanja sem spoznala, da če iščem vzvode, ki bi mi pomagali, da ne bi bila v stiku s seboj in čutila napetosti, ki je neizogibna, ko se nam dogaja nevšečnost, mi na dolgi rok ti vzvodi ne pomagajo, pač pa me delajo prazno, odklopljeno, nemočno. Vse skupaj je še huje, če bežim in se ne soočam.

 

Spoznala sem, da ne pomaga, če obtožujem, jadikujem, iščem krivca in podobno. Tega ne delam več, ker ne pomaga, čeprav je fino obtoževati zato, ker se potem človek počuti bolj gotov in pomemben ravno v trenutkih, ko je popolnoma negotov in nepomemben. Toda na dolgi rok ne pomaga, če si jezen. Jeza daje lažen občutek, da ima človek več energije, toda s časom postaja vse bolj izmozgan, napet, vse ga spravi iz tira, nemiren je, ves čas beži od vsega. Jeza v resnici jemlje energijo.

Meni pomaga samo, da uporabim enega od metod in načinov, ki mi pomagajo napetost ali nezadovoljstvo iz sebe izpustiti in se bolje počutiti. Res, tako navznoter in ne v glavi. Večinoma se ljudje prepričujejo, se nekako samohipnotizirajo s tem, ko si zatrjujejo, da so v redu, tega pa ne občutijo. Ne pomagajo trditve, ne pomagajo afirmacije in vizualizacija dokler ne dosežemo, da dobre občutke občutimo v telesu. Šele takrat postanejo realnost.

 

Preverite sedaj, kako občutite telo, je sproščeno, ali imate nenehno občutek, da morate biti v obrambi? Kot da vas nekaj sledi in se zaradi tega ne morete sprostiti, pač pa ste nenehno napeti. Če je tako, se je v vas nabralo že do roba čustvenih bolečin in dobro bi bilo, da najdete način, ki vam bo pomagal delati s tem delom sebe tako, da boste dosegali trajne učinke sprostitve.

 

Ne obupajte, če ste že iskali, pa ni pomagalo. Pomeni samo, da niste še našli pravega načina zase. Tudi pri meni je že bilo veliko ljudi, ki jim moj način ni bil pisan na kožo in so šli naprej. To je popolnoma normalno. Ljudje smo unikatni, individualni, posebni in vsak bi moral najti svoj poseben način, ki mu bo pomagal. Mi vsi, ki vam pomagamo, vas učimo in z vami delimo svoj način, pa smo tu samo, da dodamo en majhen košček v sestavljenki, ki se ji reče vaše življenje. Le, ne obupati, če še ni bolje. Iščite naprej, se splača. Prej ali slej se boste srečali z načinom, ki vam bo pomagal, da se boste bolje počutili.

 

V življenju ima vse svoj namen in tudi, če ne predvsem vse tisto, kar se vam je bolečega zgodilo in to sovražite do konca. Ta del, vam v resnici ponuja neko rešitev ali pa vpogled, toda kaj, ko nas bolečina tako zaslepi, da ne vidimo niti centimetra pred sabo. In tako, kot človek nikoli ne stopi dvakrat v isto reko, tako človek ne vstopi dvakrat v isto situacijo, čeprav se mu zdi, da je tako. Nikoli ni isto. Zato, ker on sam ni več enak, kot je bil ob prvi situaciji. Človek se nenehno spreminja. Na bolje, ali pa na slabše.

 

Izbira pa je vaša tudi, če se vam je do sedaj zdelo, da nimate vliva na življenje.

 

Imate ga in lahko ga spremenite na bolje.

 

Si upate?

 

 

 

 
Sporočilo 13
Varjina Sporočila

Varja Kališnik - Skrivnosti - Varjina Sporočila | Page-5

Ponedeljek 8.11.2010

 

Pritiska iz vseh smeri. Težave nas zalivajo. Duši, meša se nam, ne dovoli, da bi pometli pod preprogo. Ne dovoli, da bi se umaknili v kot in počakali, da bo dobro. Treba je vstopiti globoko, do vratu v svoj svet bolečin. Čutiti čustveno bolečino pa je pekel, človek umira. Čutiti čustveno bolečino je huje, kot čutiti telesno. Ne vidimo izhoda, trpimo, najraje bi umrli. In takrat, ko jo čutimo, res umremo, v sebi umremo, izgubimo stik z edino varnostjo na svetu, ki je ljubezen. Ko človek čuti vsaj eno vrsto ljubezni, je vse v redu, če ne pride v stik z njo, če je ni, je umrl, ločil se je od vsega, za kar je vredno živeti. Ljubezen je res bistvo življenja. Slehernik nenehno hrepeni, išče in sledi tej energiji. Njeno pomanjkanje pa vedno čuti kot totalno ločitev od vsega, kot popolno osamljenost, zapuščenost, kot nevarnost, kot izolacijo, kot trpljenje, kot strah, jezo in žalost. In to je resnica.

Zato pa zanikamo bolečino in potem čustva samo mislimo. Ampak tako samo izginemo, se umaknemo, smo v glavi in kontroliramo. In potem je življenje čisto nesmiselno. Zato, ker nič ne čutimo.

 

Toda kaj narediti? Kaj narediti, ko čutiš boli, če pa zatreš si čisto prazen in nima smisla živeti, nič ni. Življenje pa ne prizanaša, nenehno nam pošilja dogodke zaradi katerih trpimo.

 

Največkrat sploh ne nosimo krivde zaradi bolečih dogodkov, ki jih živimo. Nismo krivi, če nam starša nista ponudila ljubezni. Nismo krivi, če sta se ločila in trpela vsak v svojem kotičku. Nismo krivi, če smo zboleli, če je bilo življenje eno samo pehanje za dobrinami, za dosežki. Nismo krivi, če nas je ta, ki ga je izbralo naše srce zavrnil, ali pa sploh ne opazil. Ne nosimo krivde, če smo pošteno opravljali svoje delo, pa za njega prejeli premalo ali pa nič plačila. Ne moremo prevzeti odgovornosti, če nam je zalilo hišo, ali pa veter odnesel streho. Nikoli si nismo niti v najtemnejšem delčku svoje prizadete duše želeli, da bi trpel, zbolel, umrl kdo, ki ga ali pa smo ga imeli brezpogojno radi. Ne nosimo krivde, če nas je prevaral in zapustil partner in podobno.

Res je, življenje je zahtevno.

 

Res je, toda kaj lahko narediš? Kaj narediš, ko ga skupiš, ko te je zadelo, te zadavilo, utopilo?

Kaj narediš? Se utopiš? Dovoliš, da te bolečina potegne v svoje kremplje? Ali otrdiš kot kamen in potem ne čutiš več?

Ne eno, še manj drugo ni dobro in žal mi je, nimam aspirina, ki bi vam pomagal, ker vas boli. Lahko vam zaupam le svoje izkušnje in sicer: nameri se, da res delaš na sebi zato, da boš znal s svojo bolečino. Zato, da odpravljaš in transformiraš vse, kar se je z leti nabralo. Lažje bo. Z vsako opravljeno transformacijo in spremembo, je lažje živeti, ni pa lažje, ko se je treba soočati z bolečino. Takrat smo na istem prav vsi ljudje na svetu. Toda danes se zavedam, da je bolečina večja, ko se ji upiram, ko jo pošiljam stran, je ne sprejemam.

 

Zgrozimo se, ko zaznamo, da čutimo boleče čustvo. Strah nas je bolečin in zato se upiramo. To vsak od nas najprej naredi, saj drugače ne zna, ne zmore. Ko boli, boli, in tudi to, da racionaliziraš, ne pomaga. Pravzaprav je slabše, ker otopiš, postaneš prazen, votel in vse okrog in v tebi je nesmisel. Ko boli, boli, ne ustraši se te bolečine. Čuti, ne razmišljaj. Samo občuti in dovoli, da te reže. Čustvo je samo čustvo, pride in gre. Tako kot je ljubezen prišla in potem odšla, enako bo z bolečino – prišla je, odšla bo ko, si jo dovolimo občutiti in ne, če se odrežemo od nje. Če je prišla, je tu zato, ker te nečesa uči in ne bo odšla, če se boš ukvarjal samo s svojo glavo. Če to narediš, postaneš hladen, racionaliziraš in v vsem okoli sebe vidiš zmaje. Potem životariš. Odšla bo, ko ji boš dovolil, da se bo popolnoma izrazila, pokazala razlog zaradi česar je s teboj, prijatelj.

 

Čas, ki ga živimo, ne bo še tako hitro minil. Ustvarja tragedije, težave, ločitve, jezo, prevare, vse prihaja na dan, kar je bilo skrito, zatrto.

Ne da se več skrivati, ne moremo več pometati pod preprogo. Treba se je s seboj soočiti.

Treba se je srečati s sabo. In žal mi je, da nimam aspirina s katerim bi ti pomagala. Jaz sem prva, ki podpišem za to, da bi tak aspirin, ki bi nam vzel bolečino čustva, obstajal.

 

Varja

 
Sporočilo 12
Varjina Sporočila

Varja Kališnik - Skrivnosti - Varjina Sporočila | Page-5

Nov krog je pred nami, nova rast ali pa novo nezavedanje in stagnacija. Kaj izbirate? Kaj boste izbrali? Za nov krog vam ponujam nekaj tez mojstra Oshoja, meditirajte o njih.

Več ...
 
Sporočilo 11
Varjina Sporočila

Septembra se začne šola. Šola za tiste, ki se še redno šolajo ali pa sami želijo višjo izobrazbo kot je osnovna in srednja.

Več ...
 
Sporočilo 10
Varjina Sporočila

Psihologi pravijo, da vsak človek v življenju vsaj desetkrat pomisli na samomor. In to je minimum. Zakaj? Zato, ker je življenje naporno, polno preizkušenj, življenje  je težko. Je en sam boj, in človek si nenehno želi, da bi izstopil iz tega. Že samo misel, da lahko to narediš, pomaga, saj imaš izbiro.

Več ...
 
«ZačetekPrejšnja123456NaslednjaKonec»

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani