DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Duša, ki ne mara ognja in dima, ne bo naša Skrivnosti
Varjina Sporočila

Ko smo majhni in si želimo ljubezni, čakamo nanjo, in če se nič ne zgodi, se upremo in začnemo jokati. Navadno pride mama in nas potolaži. Počutimo se dobro. Takrat spoznamo, da ljubezen pride od zunaj in če si jo želimo, moramo biti negativni.

Lahko se tudi zgodi, da jokamo in mama ne pride. Takrat si navadno otrok misli, da je nekaj narobe z njim. Če se to več krat zgodi, ustvari zgodbe o svoji vrednosti. Mama je spet slabe volje in otrok spet pomisli, da je nekaj narobe z njim. Potem gre v šolo in njegova najboljša prijateljica ali prijatelj se en dan z njim igra, naslednji dan ga noče niti pogledati. In potem ima odnos z nekom in ta ga ali jo pusti… In človek postane popolnoma prestrašen.

Bojimo se ljubezni.

Kar pomeni, da ljubezni ne dovolimo več potrkati na vrata našega srca. In zato ljubezni v naši družbi, skupnosti in okolju ni. In nismo krivi. Krivo je dejstvo, da definiramo ljubezen kot nek zunanji faktor, nekaj, kar pride od zunaj. Mislimo si, da je ljubezen: »Kaj lahko dobim od zunanjega sveta, da se počutim srečna?« 

Vsak človek ima dve fazi, skozi katere gre v življenju. Prva faza je infantilna, ali faza spanja in druga faza je zrelost, ali prebujenje. Prebudimo se šele takrat, ko spoznamo, kaj pravzaprav je ljubezen. Ena najboljših definicij ljubezni zame je:

»Ljubezen je, da si želimo najboljše za drugega medtem, ko spoštujemo svoje potrebe.«

Ljubezen ni čustvo. Ljubezen je nekaj, iz česar smo narejeni, torej jo imamo v sebi. Vsak ima iskro ljubezni, ki lahko sije na tisoče ljudi, ampak kaj, ko verjamemo v laž. V to, da je ljubezen zunaj nas in da si jo moramo zaslužiti, ali pa, da je nismo vredni. Recimo, neskončno se zaljubite v nekoga, nenehno razmišljate o njem, vse bi naredili zanj in on vas en dan pokliče in reče: »Nočem biti več v razmerju s tabo, na svidenje!« in poklopi.

In vi? Najraje bi umrli zato, ker ste ves svoj občutek o vrednosti, ves namen in pomen svojega življenja zavili v željo, da si želite biti z njim, ker je to prava ljubezen. Zato padete na svoje dno, v največjo bolečino, se skrčite in odslej se boste ljubezni bali, ali pa jo sovražili zato, ker je ljubezen enako bolečina. Še večja drama pa je, da tega ne prepoznamo, ne vidimo, ne vemo, da ne čutimo lastne vrednosti, da ne zaznavamo pomena svojega življenja, da se ljubezni bojimo... Torej, ne vemo kdo smo. In kako naj potem vemo s kom biti?  

Ljubezen smo definirali kot nekaj, kar prihaja od zunaj, kot majhen otrok, ki je posvojil prepričanje: »Če jočem in mama pride, sem vreden. Če jočem in mama ne pride, nisem vreden.« Ampak poglejte, kam smo spravili ljubezen. V prvem stavku je ljubezen enako: dobim jo, če sem negativen. V drugem stavku ljubezni itak ni, ker smo je nevredni. Torej že od majhnega ljubezen deformiramo in kako naj kot odrasli živimo v njej in z njo, če jo pravzaprav ne razumemo? Prav zaradi tega nerazumevanja kaj ljubezen je, v vsakem odnosu razvijemo dva velika strahova, ki sta si popolnoma nasprotna. Prvi je, da se bojimo, da bomo zapuščeni. In drugi je, da se bojimo, da nas bo ljubezen popolnoma prevzela in zajela.

Nalijmo si čistega vina. Poglejmo v sebe, prepoznajmo vse strahove, napačna prepričanja, zavore in ovire in preobrazimo vse to, kar je znotraj nas in ljubezen ni.

To je zame edini smisel življenja, da jo čutim, živim in diham, ne glede na to, kaj se v moji okolici dogaja. To, da netim svojo iskro, da ljubezni kar tako do vsega, ponujam gorivo, v kateri bo gorela, ker tako segreva moje srce in bistvo.

Ljubezen je smisel življenja in ta trenutek živimo v skupnosti, ki je smisel popolnoma izgubila. Naloga vsakega od nas je, da zaneti ogenj življenja.

»Duša, ki ne mara ognja in dima, ne bo naša Skrivnosti.« RUMI

Varja Kališnik

 

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani