DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

IZVORNA RANA
Varjina Sporočila

Učim se živeti in ljubiti tako, da se postavim v situacije, ki me izzovejo, da sem ljubeča.

Prvi del izjemno dobro obvladam, nenehno se postavljam v nemogoče situacije, težke preizkušnje, veliko bridkega gorja. Drugi del stavka me sili, da nenehno padam, ker mi ne uspe, da bi, ko trpim, bila ljubeča. Nekdo v zgornjem oddelku terja preveč, jaz sem ena čisto navadna Varja. Pogosto se bije težek boj v meni, čeprav slutim, kaj mi je storiti, da se osvobodim. Ampak moj ego je velik, ne izpusti me iz krempljev, ki trdijo: »To je prav in to ni; beži stran od tega; to je grozno; le kaj mislijo te osebe, ko to počnejo, motiš se; poglej kakšno napako delaš; to mi ni všeč in tega ne bom sprejela…« Da, sodbe. Sodbe so strup, za katerega mislimo, da ga nalivamo drugim, v resnici pa se z njim zastrupljamo sami. Žal sem pozabila kdo je avtor tega stavka, moj zagotovo ni, da ne bo pomote.

Ampak, kako naj ljubim soseda, ki je kronični pijanec in še tak povrhu, da je agresiven, moteč in nesramen? Kako naj ljubim izkušnjo, v kateri si je moja hči v nesreči zlomila hrbet? Kako naj ljubim recesijo, vlado, davke, evro, ki mi polzi skozi vsak dan nastajajoče nove luknje in špranje na moji dlani? Pravijo, da je toleranca lastnost brezpogojne ljubezni, ampak jaz sem tako pogojna in nepopolna, da dvomim, da jo bom kdaj dosegla. In ko se tako opazujem in si nalivam čistega vina, se sprašujem, kje in kako do rešitve. Dovolj je težkih preizkušenj, neljubečega in nič srečnega življenja, nesproščenosti, trpljenja.

Ko smo prizadeti, ranjeni, ko se ločimo od nekoga in mislimo, da je ona ali on povzročil/a bolečino, nesrečno počutje, je čas, da se vprašamo, kakšno lekcijo smo se prišli naučiti tako, da smo izbrali to situacijo. Ni potrebno da racionaliziramo, kdo je koga prizadel, kdo je kriv in kdo nedolžen. Nič dobrega ne dosežemo, če tehtamo, sodimo, če presojamo kdo je dobra oseba in kdo je slaba. Ta način nas samo potisne ven iz srca. Vedno je tako, da oba v sporu mislita, da imata prav in da je druga oseba kriva. Ko človek začuti čustveno bolečino avtomatično pomisli na tistega, ki jo je povzročil kot krivca. Resnica pa je, da človek ne čuti čustvene bolečine v težki situaciji, če že prej ni bila v njemu. Situacija, drugi človek nikoli nista vzrok bolečine, ampak samo posledica. Izvorna rana je nastala prej,  v otroštvu in nezaceljena domuje v podzavesti.

Izvorna rana je nastala, ko smo imeli popolnoma odprto srce, bili smo zaupljivi, pričakovali smo dobro. In potem nas je nekdo hudo prizadel. Bodisi zavrnil, obsodil, ni sprejel, ne razumel, zlorabil… Začutili smo strah pred tem, da se te bolečine nikoli več ne bomo rešili, da nas bodo ponovno ranili, bojimo se situacij, ljudi, življenja…

Nemogoče je živeti, če čutiš ranjeno srce in strah, zato smo v sebi zgradili energijo, ki je močna. Je kot zid, ki brani, da bi nas še kdo prizadel. Ta energija nam tudi pomaga, da se upamo v svet in da se srečujemo z vsakodnevnimi bolečimi izkušnjami. In to je le energija jeze, sovraštva, zamer, besa. In če pogledamo danes v svet, vidimo le to energijo.

Nemogoče je živeti tako, da čutiš ranjeno srce, strah in jezo, zato se odvrnemo od sebe in svojo pozornost usmerimo v drugega človeka. Potem je le drugi človek avtor vsega, kar čutimo, mi le nemočna žrtev, ki nikoli ni hotela nič slabega, ampak je vedno mislila le pozitivno.

To je izvorna rana in to je način, na katerega se obravnavamo, delujemo, čutimo in mislimo o sebi. Vsi. Tudi tisti, ki so vas najbolj ranili.

Zavedam se, da ni niti ene osebe na svetu, ki bi lahko zrasla, čeprav nima niti kančka ljubezni. Vsi potrebujemo ljubezen kot potrebuje Sahara vodo. In tisti, ki jo imajo najmanj, najbolj kričijo. Edina rešitev je, da najdemo ljubezen, smisel, užitek.

Poskusite s hvaležnostjo. Ne dolgo tega je bil na eni mojih delavnic moški, ki je imel pred dvajsetimi leti hudo prometno nesrečo, pristal je na vozičku, tudi roke mu ne služijo dobro. Je eden najbolj pozitivnih ljudi, kar sem jih srečala v življenju. Danes slika prekrasne slike tako, da ima čopič v ustih. Ko sem ga vprašala, kaj je naredil, da je prešel to težko preizkušnjo in našel smisel v življenju, je rekel, da se je zavedal, da če bo ostal v občutku žrtve, ne bo preživel, ali pa bo njegovo življenje postalo en velik pekel. Zato so bile prve misli, ki jih je po nesreči razvijal te, da ima veliko časa za svoje otroke, pred nesrečo pa se je vedno pritoževal, da nima časa. Odločil se je, da bo postal najboljši oče na svetu. Bil je hvaležen, da je v nesreči preživel in tako imel možnost, da uresniči svoj cilj. Namenil jim je ves svoj čas in pozornost…

Da, ljubezen. Darovanje. Pozitivno razmišljanje. Hvaležnost

Le to nas lahko reši, kajti to celi ranjeno srce, od koder izvira izvorna rana vsakega človeka.

Bodite ljubezen, da vas ta potem najde in odreši.

 

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani