DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Krik
Varjina Sporočila

Pri 24 letih sem bila v ekstremni depresiji. To je bilo obdobje popolnega neuspeha in poloma. Neuspešna partnerska razmerja in kar je huje, trudila sem se, da bi študirala pravo skoraj 5 let, prilezla pa sem šele v 3 letnik , upiralo se mi je. Vedela sem, čutila da to ni zame, ampak oče, uspešen pravnik, gospodarstvenik, bančnik, je pritiskal name, hotel je, da bi bila kot on. In sem se zlomila, v meni je vse že več kot leto kričalo tisoč misli, da to ni zame. Spomnim se, očetu sem poskušala razložiti in on se ni dal, bil je težek pogovor in v nekem  trenutku se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo, zakričala sem...

Še danes se spomnim tistega krika, nikoli prej, ne kasneje nisem več zakričala tako glasno in pristno kot, da me nekdo reže po živem telesu. V tistem kriku je bila vsota mojih bolečin, ki sem jih leta nosila s sabo upajoč, da bodo minile. Pa niso. Oče je popustil ko je slišal moj krik, jaz pa sem se še več kot leto dajala z depresijo.  

Pred petimi leti sem šla skozi dosti hujše obdobje, bilo je 6 težkih travm in ravno tako se mi je mešalo od bolečin. Če ne bi imela metod sproščanja in opuščanja, če ne bi natančno vedela kaj moram narediti da se osvobodim in če tega ne bi delala, me danes ne bi bilo več tu z vami.

15 let delam z ljudmi in spremenila sem življenje mnogim, seveda tudi sebi J. Ampak tisti krik slišim še danes, je kot vodilo mojega življenja, da si ne pustim nikoli več v greznico svojega počutja, v kateri umiram zaradi čustvenih krčev, ki razjedajo mojo psiho. Tako kot vi, sem tudi jaz  verjela, da če rešim zunanji problem, bo notranja bolečina minila. Še pred petimi leti je bilo tako in to je bila napaka, ki me je vodila v tistih težkih šest travm. Kako sem se motila. Vrstni red je namreč ravno obraten. Ko rešimo notranjo bolečino, se zunanja izkušnja umiri, razreši ali pa mine.

Ko se rešimo trpljenja, nezadovoljstva, zamer, stresa, strahov, panike... imamo vse v rokah, lahko poletimo, lahko smo in doživimo kar si želimo. Takrat ni več ovir.

Ne bom vam lagala, bilo bi nespametno, ta pot ni lahka, niti kratka, po njej hodijo le najbolj pogumni. Kajti srečuješ se zgolj le s sabo, čutiš se, saj to je pogoj da opustiš travme, trpljenje, nezadovoljstva, apatije, depresije in vse, kar nas ovira da bi živeli življenje, ki si ga želimo živeti.

Ljudje se trudijo da bi se spremenili, to se vidi. Ampak njihov trud gre v smeri tega, da hočejo spremeniti svoje vedenje, pomeni svoje ravnanje na ven. In takšen način ima kratkotrajne učinke. Ko se spremeniš navznoter, je sprememba trajna in to bi moral biti cilj vsakega človeka ki dela na sebi. Ko spreminjamo vedenje, se trudimo nase navleči masko normalnosti in to početje povzroči, da bolečino potisnemo globlje v sebe. In potem človek misli da je boljši. A vse, kar moramo doseči je, da si dovolimo bito to, kar smo. Nikoli ne moreš biti boljši od sebe.

Če ste jezni in jezo zaklenete v sebe, na obraz pa si nadenete nasmeh, potem sami sebi govorite da ste boljši od sebe – ampak katerega dela sebe, saj imamo dva – tistega ki je jezen in tistega, ki se smehlja in to je osnova za nevrozo, tako človek postane nevrotičen, saj ne ve več, kdo je. Če ste prisotni v svoji jezi, če se jo zavedate in jo čutite, nikoli z njo ne boste prizadeli druge, saj jo imate pod kontrolo. Če ste prisotni v svojem nasmehu in se jeze ne zavedate, nekontrolitrano “udarite“ v človeka s svojo bolečino. Zato je prisotnost v sebi edina rešitev, ki človeka vodi v to, da izbira ljubezen.

 

VLOGA JOKA V TERAPIJI

Jok je biološka potreba, je poskus zdravljenja. Je trud telesa da vzpostavi naravne funkcije. Mislim, da se nihče ne more sestaviti brez jokanja.

Začetna funkcija joka je, da dojenček sporoči, da se ne počuti dobro, ker njegove potrebe niso zadoščene. Za dojenčka je jok znak neprijetnega počutja. Ampak otrok ne zajoče, ampak najprej ZAKRIČI in šele potem zajoče.

Človek kriči preden joče, joče preden govori in govori preden lahko v možganih organizira koncepte o tem kaj ima in česa nima, torej preden zazna svoje potrebe. Vsaka od teh stopenj ustvari našo sposobnost da komuniciramo z zunanjim svetom. Od naše sposobnosti komunicirajna pa so odvisni vsi odnosi.

Krik je prva in osnovna, jasna in glasna komunikacija s svetom, ki mu sporočamo svoje potrebe. Toda ko odrastemo, ne moremo in ne smemo več kričati. Če to naredimo, ustvarimo še večji problem. To lahko počnemo samo še v terapiji, na delavnicah in sami s sabo v svojem prostoru.

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani