DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Septembrske misli
Varjina Sporočila

Začne se s problemom, ki ga ne znamo ali ne zmoremo rešiti. Z njim se ukvarjamo leta, morda nas v različnih oblikah in prek vedno več ljudi zasleduje že od kar pomnimo. Prepričani smo, da ko ga bomo rešili, se nam bo življenje zasukalo v čudovito. Vstopimo v duhovnost, v različne načine, religije, filozofije in metode z namenom, da se lotimo težave. Menimo, da nam bo nekdo nekaj svetoval, morda bomo morali nekajkrat nekaj ponoviti, usvojiti, prevzeti, se spremeniti, vse skupaj bo trajalo mesec, dva, v najslabšem primeru pol leta, problem bomo rešili in spet bo vse v redu.   

 

Žal pač ni tako. Ko začnemo odstirati življenje plast za plastjo, globlje in z zavedanjem razumevati, spoznamo, da smo stopili na pot, po kateri ni vrnitve. Treba je naprej, pa naj hodimo še tako počasi, samo zaustaviti se ne smemo. Na poti se nam dogaja veliko čudovitega. Magičnih trenutkov in ljudi, ki nam pomagajo odpreti srce. Počasi spoznamo, da smo vsi učenci enega samega velikanskega in poglavitnega predmeta – ljubezni. Prav zato ugotovimo, da ne obstajajo problemi zato, ker so ljudje in okoliščine težavni, pač pa zato, ker ne znamo ljubiti. Naše srce je zazidano za desetimi zidovi, okovano v železno ograjo. Strah nas je, da bi se odprli, sprejeli in predali. Ves čas se prilagajamo okolici samo, da bi bili sprejeti, vendar ob tem nismo pristni in resnični. Znotraj nas nenehno poteka tihi govor, na zunaj kažemo popolnoma drugačno sliko. Prav ta proces na nezavedni ravni povzroča, da se sovražimo. Sovraštvo do sebe ima različne stopnje in oblike. Samo-destruktivnost izražamo prek različnih odvisnosti, slabih prehranjevalnih navad, prelaganja in odlašanja pomembnih stvari ali izvrševanja dobrih idej, ki bi nas potisnile iz finančnih ali drugih težav, nekoristna družba, stres, notranje napetosti in podobno. Sovražiti se, pa je proces, ki ga ne bi privoščili niti najhujšim sovražnikom, zato ne moremo živeti z zavedanjem, da ti občutki in misli v nas neprenehoma živijo. Prekinemo zavedanje in pozornost preusmerimo na ven, na okolico. Dobro se zavedamo, kaj drugi delajo narobe, kako grešijo in kakšni so. Ves čas jih obsojamo, saj menimo, da imamo zaradi njihovih napak težave in slabo živimo. Ne vidimo se. Ne moremo, ker bi nam srce odpovedalo, če bi se lahko v enem samem trenutku popolnoma, celostno in resnično videli in spoznali. Tega ne bi mogli preživeti. Zato proces samospoznavanja, samospreminjanja traja leta, morda do konca življenja. Hitrost prilagajamo sami. Odvisno od tega, kaj želimo doseči, po čem hrepenimo, česa si želimo.     
 
Globoko v sebi, vsi želimo samo enega. Ljubezni. Lačni smo ljubezni, toda hranimo se z napačno hrano. Ni naša krivda, naš um je prevzel napačne podatke o tem, kaj ljubezen je. Če želimo svobodno ljubiti, uživati življenje, živeti sproščeno, radostno, mirno, uspešno, se je smiselno spustiti skozi proces, ki pomaga, da se osvobodimo ujetosti, spon, bolečin preteklosti. Zamere, obžalovanja, občutki krivde in podobno, motijo mir, zaradi tega je nemogoče, da bi bili sproščeno in svobodno prisotni v tem trenutku. Če delovanje nekoga v nas zbudi bolečino, je naravno, da se začne proces notranjega dialoga. So stvari, ki se ne dajo odpustiti. Toda ko se slišimo, da je odpustiti nekomu nemogoče, lahko spoznamo, da smo prepričani v to, da ko odpuščamo, to počnemo zaradi drugih in njim v uslugo. Verjamemo, da občutki zamere delujejo na drugo osebo. Resnica pa je, da zamera deluje samo na tistega, ki jo v sebi zadržuje. Zadrževanje pa zahteva veliko energije in pozornost, ki je nenehno usmerjena v to. Ne opazimo, da na tak način zamero širimo na vedno več ljudi, ki delujejo podobno, kot je deloval prvi človek, zaradi katerega smo čutili bolečino. Na koncu ostanemo sami. Bojimo se pristnih odnosov in tega, da pokažemo kdo smo v resnici. Postavimo se v obrambne občutke, ki so strah in jeza, v njih obstanemo in prav nič več ne vidimo izven vibracije teh dveh čustev. Življenja ne moremo jemati in živeti skozi prizmo ljubezni, čeprav se silno trudimo, da bi bilo tako. Strah nas je, da bi bili spet in znova prizadeti, ranjeni in razočarani.    
 
Ko razmišljamo kako je mogoče, da se nekdo vede tako, da ustvari strah, žalost ali jezo v nas, je koristno, če spoznamo, da njihove zgodbe zrcalijo življenje, ki ga oni živijo. To kar počnejo, ni v zvezi z nami.  Z globljim zavedanjem lahko ponovno raziščemo, kaj se je dogajalo. Pogosto spoznamo, da je bila  oseba nezmožna uporabiti druge opcije, takšne, ki ne bi povzročile bolečine. Prav v iste položaje smo bili pogosto prisiljeni tudi sami. Takrat, v preteklosti, nismo imeli nobene druge izbire kot le tiste, ki je drugemu povzročila hudo rano. Spoznanje, da bi danes delovali popolnoma drugače, lahko v nas prebudi odpuščanje. Tako lahko preteklost pustimo za sabo in popolnoma ozdravimo srce. 
 
Lepše bi nam bilo, če bi čas porabili za radostno življenje, uživanje in ustvarjanje. Če želimo, da se nekaj močno razraste v našem življenju, potem namenimo temu več pozornosti. Namenimo se ozdraviti srce. Pot do čustvene svobode vodi skozi tri glavna vrata. Skozi raziskovanje tistih poti do preteklosti, ki potrebujejo zdravljenje, odpuščanje in sproščanje. Na naslednji stopnji raziskujemo čustvene funkcije srca kot so: radost, hvaležnost, darovanje, romantika, ljubezen do družine, objeti ljubljeno osebo, svet, imeti rad spremembo, ljubiti vse tako, kot je. In potem nastopi poglavitno delo in to je imeti radi sebe, se popolnoma sprejeti. To pa je najtežje, kar v življenju počnemo.     
 

 

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani