DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Sporočilo 11
Varjina Sporočila

Septembra se začne šola. Šola za tiste, ki se še redno šolajo ali pa sami želijo višjo izobrazbo kot je osnovna in srednja.

Septembra se začne tudi šola za tiste, ki so se odločili duhovno zoreti pod vodstvom. Večina programov se začenja v teh dneh.


Začne pa se tudi šola za vse - tista, ki nam jo prinese realno življenje. Jeseni je čaroben čas, ko se stvari začnejo zapletati, prisoten je pritisk, ki se kaže skozi različne preizkušnje.


Ni lahko, ne enim, ne drugim, še manj tretjim.


Življenje je šola, pogosto taka, kjer komaj zdelujemo, ali pa nenehno padamo na izpitih. Pa se tega še zavedamo ne. Koliko ljudi živi tako, da bi jim lahko prisodili čisto petico? Koliko je pravdobrih, dobrih in zadostnih? Kakšno spričevalo je vam življenje podelilo? Kakšne ocene imate iz predmeta privatno življenje, službeno življenje, odnosi, dom, denar, konjički, zabava, kreativnost … ?


Nimamo dobrih ocen, nekateri komaj zdelujejo. Vse to samo zato, ker se nenehno ukvarjamo s preteklostjo in prihodnostjo, ker ne znamo zaživeti v sedanjem trenutku. Čas je koncept, ki ga je ustvaril človek. Žival se ne zaveda svoje zgodovine in ne prihodnosti, živi za ta trenutek. Ljudje pa mislimo, da je to napačno ali pa preprosto. Ko pa pogledaš živali in rastline ugotoviš, da ne poznajo depresij, napetosti, nezadovoljstva, nesreče … oni živijo. In ko se človek zave, da ni srečen in da ne živi kakovostno in začne iskati rešitve, jih spet išče v preteklosti, brska po njej, jo analizira, se jezi, ker je bila takšna in podobno. Potem se zave želj in jih želi realizirati za svojo prihodnost, da bo vsaj ta svetleča. In spet ne živi.


Ta način ne deluje, ozrite se naokoli, nikomur ni uspelo dobro živeti na ta način. Živimo lahko le v tem trenutku. Ta čas – sedanjik – je ozek prostor in v njem ne moremo živeti preteklosti ali pa sanjati prihodnost. Zaživeli boste, ko bo izginila zgodovina in ko bodo izginile želje, ki so vzvod, da se ukvarjamo s prihodnostjo.
Poskusite zaznati ta trenutek: najprej začutite telo, ga sprostite, če je napeto, potem naostrite čutila – sluh, vonj, okus, ozrite se na svojo okolico in jo pozorno opazujte in če vam bo uspelo brez, da bi obenem še kaj drugega razmišljali, potem boste zaznali, kako se občuti ta trenutek. Koraki so preprosti, metoda tudi, pa ima veliko ljudi s tem hude težave. Zato, ker ne zmorejo usmeriti svojega uma, ker ta dela po svoje tako, da se sprehaja po preteklosti in prihodnosti in se izogiba pozornosti, ki je zavedanje tega trenutka. Skače iz ene tematike v drugo, življenje tako polzi mimo nas in ker so dogodki, ki se neprestano vrtijo v spominu naše glave neprijetni, se tako počutimo tudi mi. Ves čas, pa čeprav ležimo na vročih kamnih ene najlepših plaž, pred nami se bohoti toplo, zeleno morje in bi nam ta okolica in dejstvo, da smo na dopustu že samo po sebi moralo ponuditi stoodstotno ugodje in užitek.


Pa ne gre. Trpimo.  


Poskusite še en način: recimo se sprehajati ali hoditi tako, da smo hodite, brez da zraven razmišljate nekaj, kar ne spada v vašo hojo. Poskusite voziti avto tako, ali pa pripraviti kosilo. Zdelo se vam bo silno naporno zato, ker ste vajeni drugače in ne zato, ker je to slab ali napačen način. Če boste vztrajni in poskušali večkrat, ne vrgli puške v koruzo, vam bo slej ali prej uspelo. Uspelo zaznati ta trenutek, v katerem je popolno zavedanje, svoboda, užitek, polna pljuča, dobra volja…


Ampak tega nas niso učili. Preprosto zato, ker bi bili potem srečni. Vsak dan bi bili srečni.


In kako lahko srečnega človeka pripraviš, da gre v vojno? Ali pa, da plačuje davke, hodi v šolo, opravlja delo, ki ga ne veseli in podobno. Ne gre. Srečnega človeka se ne da manipulirati. Srečen človek nima voditeljev, ne religije, on preprosto živi za ta trenutek.


Zato pa so nam vzeli sedanjost in nam namenili ukvarjanje s preteklostjo in prihodnostjo in nas tako ujeli v čas, ki ga ni, kar je povzročilo, da smo v kletki. Ujeti v svoj ego, v svojo bolečino, v strahove, jezo in žalost do konca življenja. Bog ve, koliko življenj bomo še pristajali na to igro. Igro, ki ni naša, pač pa so jo začeli ljudje, ki so hoteli in ki še hočejo imeti moč in oblast nad drugimi.


In temu rečemo čisti egoizem.


In danes ga slavimo zato, ker ga podpiramo, ker ne izstopamo iz te igre. Ker ne zaživimo v tem trenutku.


Varja Kališnik

 

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani