DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Sporočilo 13
Varjina Sporočila

Varja Kališnik - Skrivnosti - Sporočilo 13 | Varjina Sporočila

Ponedeljek 8.11.2010

 

Pritiska iz vseh smeri. Težave nas zalivajo. Duši, meša se nam, ne dovoli, da bi pometli pod preprogo. Ne dovoli, da bi se umaknili v kot in počakali, da bo dobro. Treba je vstopiti globoko, do vratu v svoj svet bolečin. Čutiti čustveno bolečino pa je pekel, človek umira. Čutiti čustveno bolečino je huje, kot čutiti telesno. Ne vidimo izhoda, trpimo, najraje bi umrli. In takrat, ko jo čutimo, res umremo, v sebi umremo, izgubimo stik z edino varnostjo na svetu, ki je ljubezen. Ko človek čuti vsaj eno vrsto ljubezni, je vse v redu, če ne pride v stik z njo, če je ni, je umrl, ločil se je od vsega, za kar je vredno živeti. Ljubezen je res bistvo življenja. Slehernik nenehno hrepeni, išče in sledi tej energiji. Njeno pomanjkanje pa vedno čuti kot totalno ločitev od vsega, kot popolno osamljenost, zapuščenost, kot nevarnost, kot izolacijo, kot trpljenje, kot strah, jezo in žalost. In to je resnica.

Zato pa zanikamo bolečino in potem čustva samo mislimo. Ampak tako samo izginemo, se umaknemo, smo v glavi in kontroliramo. In potem je življenje čisto nesmiselno. Zato, ker nič ne čutimo.

 

Toda kaj narediti? Kaj narediti, ko čutiš boli, če pa zatreš si čisto prazen in nima smisla živeti, nič ni. Življenje pa ne prizanaša, nenehno nam pošilja dogodke zaradi katerih trpimo.

 

Največkrat sploh ne nosimo krivde zaradi bolečih dogodkov, ki jih živimo. Nismo krivi, če nam starša nista ponudila ljubezni. Nismo krivi, če sta se ločila in trpela vsak v svojem kotičku. Nismo krivi, če smo zboleli, če je bilo življenje eno samo pehanje za dobrinami, za dosežki. Nismo krivi, če nas je ta, ki ga je izbralo naše srce zavrnil, ali pa sploh ne opazil. Ne nosimo krivde, če smo pošteno opravljali svoje delo, pa za njega prejeli premalo ali pa nič plačila. Ne moremo prevzeti odgovornosti, če nam je zalilo hišo, ali pa veter odnesel streho. Nikoli si nismo niti v najtemnejšem delčku svoje prizadete duše želeli, da bi trpel, zbolel, umrl kdo, ki ga ali pa smo ga imeli brezpogojno radi. Ne nosimo krivde, če nas je prevaral in zapustil partner in podobno.

Res je, življenje je zahtevno.

 

Res je, toda kaj lahko narediš? Kaj narediš, ko ga skupiš, ko te je zadelo, te zadavilo, utopilo?

Kaj narediš? Se utopiš? Dovoliš, da te bolečina potegne v svoje kremplje? Ali otrdiš kot kamen in potem ne čutiš več?

Ne eno, še manj drugo ni dobro in žal mi je, nimam aspirina, ki bi vam pomagal, ker vas boli. Lahko vam zaupam le svoje izkušnje in sicer: nameri se, da res delaš na sebi zato, da boš znal s svojo bolečino. Zato, da odpravljaš in transformiraš vse, kar se je z leti nabralo. Lažje bo. Z vsako opravljeno transformacijo in spremembo, je lažje živeti, ni pa lažje, ko se je treba soočati z bolečino. Takrat smo na istem prav vsi ljudje na svetu. Toda danes se zavedam, da je bolečina večja, ko se ji upiram, ko jo pošiljam stran, je ne sprejemam.

 

Zgrozimo se, ko zaznamo, da čutimo boleče čustvo. Strah nas je bolečin in zato se upiramo. To vsak od nas najprej naredi, saj drugače ne zna, ne zmore. Ko boli, boli, in tudi to, da racionaliziraš, ne pomaga. Pravzaprav je slabše, ker otopiš, postaneš prazen, votel in vse okrog in v tebi je nesmisel. Ko boli, boli, ne ustraši se te bolečine. Čuti, ne razmišljaj. Samo občuti in dovoli, da te reže. Čustvo je samo čustvo, pride in gre. Tako kot je ljubezen prišla in potem odšla, enako bo z bolečino – prišla je, odšla bo ko, si jo dovolimo občutiti in ne, če se odrežemo od nje. Če je prišla, je tu zato, ker te nečesa uči in ne bo odšla, če se boš ukvarjal samo s svojo glavo. Če to narediš, postaneš hladen, racionaliziraš in v vsem okoli sebe vidiš zmaje. Potem životariš. Odšla bo, ko ji boš dovolil, da se bo popolnoma izrazila, pokazala razlog zaradi česar je s teboj, prijatelj.

 

Čas, ki ga živimo, ne bo še tako hitro minil. Ustvarja tragedije, težave, ločitve, jezo, prevare, vse prihaja na dan, kar je bilo skrito, zatrto.

Ne da se več skrivati, ne moremo več pometati pod preprogo. Treba se je s seboj soočiti.

Treba se je srečati s sabo. In žal mi je, da nimam aspirina s katerim bi ti pomagala. Jaz sem prva, ki podpišem za to, da bi tak aspirin, ki bi nam vzel bolečino čustva, obstajal.

 

Varja

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani