DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Sporočilo 18
Varjina Sporočila

Sreča kar tako

Kaj si želite? Vzemite si trenutek, poglobite se vase, ne iskati odgovora z razmišljanjem, samo dovolite, da se sam pojavi znotraj vas. Postavite si vprašanje in počakate na odgovor.

Torej, kaj si želite?

Najpogostejši odgovor je, da človek hoče, stremi, išče, hrepeni po tem, da bi bil srečen. Da bi čutil radost. V obojem pa je razlika. Radost lahko vključuje občutek sreče, definitivno pa je globlje doživljanje. Radost je lahko zbir občutkov upanja, hvaležnosti in možnosti po vsakodnevnih čudežih. Lahko bi rekli, da je pozitivna energija radosti že čudež, ker ne vznikne zaradi nekega zunanjega vzroka, ker bi se nam nekaj lepega, čudovitega dogajalo, pač pa obstaja sama po sebi in kar tako.  Sreča, radost in potem je še užitek. Slednjega lahko povezujemo z besedo dobro. Kaj vse nam lahko ponudi občutke užitka? Recimo hrana, seks, stvari, ki jih kupimo z denarjem, šport, … Včasih so ti užitki takšni, da jim ljudje nasedejo in  zaradi njih stopijo na nevarne poti, pozabijo na svojo odgovornost, se izpridijo, pokvarijo, popolnoma zgubijo stik s svojo dušo. In to samo zato, ker so  hoteli čutiti srečo in zmotno mislili, da jo lahko občutijo le prek zadoščenja  petih čutil. Preko okusa, vida, sluha, tipa, vonja. Vid se zadosti, če smo obkroženi z lepimi stvarmi, ljudmi. Če si kupimo nekaj, kar nam je všeč, stremimo po tem, da bi imeli lepo hišo, dober avto. Če se ukvarjamo s svojo lepoto … Sluh se zadosti, če poslušamo le hvalo o sebi, če vztrajamo, da od drugih slišimo le stvari, ki jih hočemo slišati o sebi. Tip se zadosti preko telesnega stika, seksa. Okus s hrano, pijačo. Vonj prek vdiha recimo opojne substance, cigarete. In pravzaprav z vsem tem ni prav nič narobe le… Če je to edino kar počnemo v življenju. Če smo temu zapriseženi, če le v to verjamemo in temu poklanjamo upanje po zadostitvi nenehnega hrepenenja, ki ga človek vsak trenutek čuti po sreči, radosti, po tem, da bi čutil ljubezen. Kar tako. Zato, ker so vse to le vzvodi, ki ponudijo takojšnjo zadostitev. Pa ne prihajajo od znotraj, temveč od zunaj. Če smo usmerjeni samo na zunanje, če zanikamo notranjo realnost, bi temu celo lahko rekli, da je to neke vrste mentalna bolezen. Če človek to počne, se ne zaveda svojega življenja. Se ne pozna in potem tudi ne zazna razlike med domišljijo in iluzijo, ki je prav tako velika, kot je razlika med notranjo radostjo, ki obstaja kar tako in med užitkom, ki ga človek čuti zaradi zadostitve potreb čutil, s čemer pa samo beži pred svojim življenjem. Ko si v radosti, se najbolj približaš svojemu življenju, ko hočeš takojšnjo zadostitev nečesa prek čutil, potem samo pomeni, da na tak način bežiš pred realnostjo, ki jo sovražiš ali pa se je neznansko bojiš.

Življenje danes je grenko, turobno, nesrečno. Strah nas je neznansko. In to je ta notranja realnost, katere bi se morali zavedati vsak trenutek in ne bežati iz nje v iluzijo. Kajti ne pomaga. Ta način je pravzaprav škodljiv. Šele korak v realnost je tista, ki nam lahko ponudi pot v rešitve. Vse ostalo je blodnja v labirintu nenehnega notranjega trpljenja. Iluzija ne pomaga, je kot droga, ki ti trenutno vzame bolečino, a hkrati ne ponudi prav nikakršnega življenja. Potem samo sanjaš, in živiš v zaporu lastne blodnje. Včasih so reakcije ljudi tako ekstremne. Celo morala temelji na zabavi, ki se ji reče: saj bo šlo nekako, minilo bo. Totalna iluzija. In te zabave ne razumem, ker nič ne mine in ne odide samo od sebe, samo iluzorno se pitamo z umetnim sladkorjem in si na oči silimo očala z roza stekli. Tako daleč gremo, da si domišljamo roza slona parkiranega pred lastno hišo in potem ga tam res vidimo, pripravljeni na boj, ko zastopamo tako in to iluzijo. In potem smo srečni, ker imamo nekaj posebnega v življenju, na dvorišču parkiranega roza slona. Vsem razlagamo o tem, prepričani, da nas zato občudujejo in ne vidimo, kako si za našim hrbtom zarisujejo kroge pred  sencami.  Z iluzijami pitamo vedno samo sebe in ta hrana je kot opoj, ki nam vzame razsodnost življenja.

Sanje o sreči.

Je sreča sanje preteklosti ali prihodnosti? So to samo sanje, ali imajo realno osnovo? Sploh obstajajo ljudje, ki so resnično srečni? In če mislite, da lahko na to odgovorim, se motite. Lahko samo pripovedujem iz sebe in to ni realnost, ki bi bila pravilo. Kdaj vi čutite, da ste res srečni? Kaj se mora zgoditi, da zavibrira znotraj vas? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bili srečni?

Včasih mame rečejo, da bodo srečne, ko bodo videle, da je njihovemu otroku uspelo. Vsi bi bili srečni, če bi zadeli na lotu. Pa če bi imeli popolnega partnerja, ki bi nam izpolnil vsako željo in potrebo. Imeli hišo kot si jo želimo in tak avto. Popolno službo z odličnimi sodelavci. Če bi bili poslovno uspešni. Živeli v ašramu v Indiji …Torej, srečo baziramo na varnosti, lastnini in na ljubezni. Če tega ni, smo nesrečni. In ker tega po večini v našem življenju ni, kdo sploh je lahko srečen? Pozabljamo, da ni idealnih pogojev življenja. Čeprav poznam kar nekaj ljudi, ki so varni, ki imajo ne samo dovolj sredstev za življenje, ampak celo preveč, pa vseeno niso srečni. Poznam ljudi, ki imajo idealne partnerje, pa jih to ne osrečuje. Poznam ljudi, ki so imeli moč in oblast, sreče pa ne. Nek monarh iz daljnega vzhoda, ki je trideset let vladal svoji deželi, je nekoč izjavil, da je imel vse, kar se mu je zahotelo, pa je bil v  tridesetih letih morda celo dvakrat resnično srečen. In če močan vladar, ki ima oblast, denar, moč, slavo, verjetno lepih žensk kolikor se mu zahoče, vseeno ne doseže občutka sreče, kako težko bo potem to za povprečno osebo? Ampak v Indiji, v Mombaju, sem videla moškega, ki je sedel na pločniku in s preprosto napravo tkal majhno preprogo. Brez srajce, umazan, starejši, kosti so mu štrlele iz prsnega koša, ni imel hlač ampak dolg kos blaga ovit okoli medenice, na nogah na pol razpadle japanke, ampak njegov obraz je sijal, oči so se mu bleščale. Rekla sem mu, kako lepo in na široko se je zasmejal, pokazal le nekaj zob. Sedla sem na tla zraven njega, hotela sem se nalesti te njegove sreče jaz, ki sem v primerjavi z njim bila premožna, zdrava, sita, polna vsega, ampak nesrečna. Gledala sem ga, hotela sem ukrasti njegovo skrivnost, občudovala tega preprostega človeka, dvomim, da je znal brati, ali pisati. Morda je bilo tkanje vse njegovo premoženje, ampak on je bil srečen. In tega jaz nisem čutila. Zaznavala pa sem nasprotnost tega, to, kar blokira ta čisti, čudoviti pretok pozitivne energije. Čutila sem žalost, depresijo, občutek manjvrednosti, svojo nesposobnost. Toda če se primerjam z njim, lahko rečem, da sem izjemno veliko dosegla v življenju, znam, zmorem, sem, ampak on je srečen, jaz pa ne. Kaj bo meni podarilo to, kar on ima? In ima več, kot imam jaz. On ima vse, ne jaz. On je srečen, jaz nesrečna. Naj podarim vse kar imam njemu, da se bo obrnilo? Potem bo on nesrečen, in jaz srečna? Dvomim, ker ne gre za stvari in ne za ljudi, ki nam lahko izpolnijo te občutke, prikličejo to energijo. Sreča je le notranje stanje, ki temelji na tem, kako smo se naučili živeti, kaj s seboj počnemo.

Dobri občutki, ko rečemo: jaz se počutim dobro in to res mislimo in čutimo, so rezultat sproščenosti in lahkosti. Izvirajo iz občutka svobode in ljubezni. Telo v takšnem, bi plesalo graciozno, senzualno, kreativno. Notranjost bi bila umirjena, srečna. Visok nivo energije. Sprašujem se, ali se sploh še spomnimo kako je, ko se človek tako počuti? Ali pa smo se tako zelo navadili na stres, strahove in jezo, da se nam takšno počutje zdi še edino možno in sprejemljivo? Je človek danes lahko srečen? Kar tako? Samo po sebi in brez da bi za to obstajali posebni razlogi?

Osho pravi: »Ljudje so napeti, pod stresom. In napetost se rodi, ko lovimo nekaj, ko iščemo, ko hočemo nekaj. Sprostitev se rodi, ko nekaj dovolimo, da se zgodi. Ko sprejmemo. Ljudje sledijo, zasledujejo srečo. Lovijo jo. Trudijo se močno. Hočejo iztisniti življenje tako, kot iztisnemo limono ko hočemo piti njen sok. Toda življenja se ne da iztisniti, nič ne priteče, nič se ne zgodi, kajti to ni način. Življenju se je treba predati. Ne moreš ga usvojiti. Moraš biti pogumen zato, da dovoliš, da te življenje usvoji. Tu je poraz zmaga. Življenja ne moremo usvojiti zato, ker en del ne more usvojiti celote. To je tako, kot če bi majhna kaplja, ki pade v ocean, hotela osvojiti ocean, postati njegova zmagovalka. Kaplja, ki pade v ocean, postane ocean. Ljudje, ki se trudijo najti srečo, počnejo to preko telesa. In postane obsesija. Trudijo se imeti kontakt s srečo preko telesa, in to sploh ni možno. Drugi problem je, da je naš um tekmovalen. Morda sploh nismo tako zelo ljubeči do svojega telesa kot pa tekmujemo z drugimi.« Konec citata.   

Če želimo ujeti srečo, potem to ne bo težko. Zmotno je, ko pravijo, da ne morejo biti srečni in potem naštejejo razloge. Lahko tako gledamo na svoje življenje, lahko pa vse skupaj obrnemo. Recimo, pomislite na razloge zaradi katerih ste že ta trenutek lahko srečni. Kaj je tisto, kar v vašem življenju deluje, in to prav lepo? Česa se lahko ta trenutek veselite? In ne iščite velikega, pomislite na majhno. Temu načinu rečemo hvaležnost in ko ga vadimo, ko treniramo te občutke, kaj hitro postanemo srečni. Ravno to napako delamo, to, da se nenehno ukvarjamo s tem, kar ne deluje, česar nimamo, kar pogrešamo, po čemer hrepenimo in popolnoma pozabimo na to, kar pa že je. Kakor da se nam zdi samo po sebi umevno. Pa ni. Nič ni samo po sebi umevno. Ne lep dan, ne dober prijatelj, ne opojna kava, ne prijazen poštar, še manj priden otrok, uslužna soseda, prijazen nasmeh mimoidočega, iskrive oči sodelavca… Slepo hodimo po svetu, ne opazimo in nismo hvaležni tem lepim stvarem. in ravno ta način je dober recept, ki nam v vsakem trenutku prikliče občutke sreče v telesu in potem ne bo potrebno posegati po običajnih slepilih, ki nam ponudijo le lažno iluzijo.

Takrat, v Indiji nisem ukradla skrivnosti tistega preprostega človeka, reveža, ki je bil srečen. Ni bil nor, kar bi vsak povprečen Slovenec najprej pomislil. Tako zelo smo nesrečni, da ne verjamemo ljudem, ki so. Ne zdi se nam normalno, če je nekdo tak, pa nima vsega tega, kar menimo da je pogoj za srečo.

Pa tako malo je potrebno. Samo spomnite se, da imate srce, pomaknite pozornost iz uma dol, v ta prostor, vdihnite nekajkrat iz tega središča, ozrite se okoli sebe in zapazite zaradi česa ste lahko ta trenutek srečni in potem si to samo preprosto dovolite. In obenem uživate.

Srečno! 

 

 

 

 

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani