DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Sporočilo 3
Varjina Sporočila

Čas katastrof nas opozori na  realnost življenja. Ko se dogajajo katastrofe, tudi pandemija je; je vse krhko, tudi mi smo šibki, lahko vsak trenutek zbolimo, ves čas smo v nevarnosti. Ker pa je v tem težko živeti, še hitreje zaspimo, ne vidimo ničesar, pomaknemo se v glavo in sanjarimo, ustvarimo si gradove v oblakih. Razmišljamo o lepih stvareh v prihodnosti.

Vendar v trenutku, ko je nevarnost grozeča, se zavemo, da prihodnosti morda niti ne bo, ni jutrišnjega dne in v tem trenutku smo tukaj in sedaj, edino ta trenutek imamo. Zato je čas katastrof pomenljiv, ne naredi nič novega v svetu le, da nas opozori na realnost življenja.
Nima smisla, da bi skrbeli, saj bomo tako izgubili ta trenutek. Skrb je prestrašena misel, ki je ujeta v prihodnost. Na ta način si ne pomagamo.
Skrivnost je: začnite živeti polno, s celim svojim telesom, z zavedanjem, le tako v sebi najdete nekaj, kar smrt ne more pokositi. In to je edino zavetišče, edina varnost. Dihajte s polnimi pljuči, čutite vse, kar obstaja, izražajte se v vseh barvah, postanite mavrica življenja.

Problem je le, da še nisem videla Slovenca, ki bi lahko živel strastno. Ne dovolimo si tega, zadržujemo se v kletkah, ki smo jih sami zgradili in čeprav imajo te kletke odprta vrata, nočemo ven, v svobodo, raje smo ujeti. Zato ne živimo in tudi si ne upamo umreti. Ujeti smo med dvema svetovoma, purgatorij.

Ne potrebujemo vzroka, da bi bili srečni, samo pogum, da si srečo dovolimo vzeti.
Ne potrebujemo spon, da bi začutili omejitve, samo svobodo moramo zaživeti.
Svoboda je naš pravi dom, čeprav na vsak način iščemo dom drugje. Srečamo partnerja, si ustvarimo družino, rodijo se otroki, iščemo zaposlitev … Trudimo si ustvariti takšno življenje, ki je neke vrste psihični dom. Sezidamo hišo, sanjamo, da bo v njej odprt kamin in vse bo izgledalo prijetno, domače, udobno. V resnici pa je vse to najširši obstoj popolnega hladu. V tem ni svobode. Zato, ker nekega dne ugotovite, da je vaš partner tujec, ki ga ne razumete in ne poznate. Naslednji dan spoznate, da so vas zapustili otroki, ki ste jih pred tem v svojem srcu nosili leta. Na koncu vam razpade še hiša. Zato, ker ste svojo srečo gradili v oblakih, postavljali ste pogoje, da bi jo občutili. Hoteli ste partnerja, otroke, hišo in to ni svoboda. Zato zadihajte že ta trenutek, samo tega imate in v tem trenutku ste popolni, zaživite, zakričite, začutite življenje v vseh barvah mavrice. Življenje je popolno le ta trenutek, včeraj je bolelo, jutrišnjega dne morda niti ne bo.
In ne pozabite, nič ni narobe, če si želite imeti partnerja, otroke in hišo. Narobe je le, če boste samo tako srečni. Lahko ste srečni že ta trenutek, čeprav se niso uresničili pogoji, na katere vpenjate svojo srečo. Lahko ste srečni zato, ker zunaj tako lepo sneži in po mestu so prižgane novoletne luči. Lahko ste srečni, ker imate streho nad glavo, pred dnevi sem se vrnila iz Mumbaja (Indija), tam sem videla na tisoče, ki spijo na tleh, na pločnikih. Dihajo smrdeč zrak, nimajo osnovnih pogojev za življenje, vode s katero bi se umili, pa so se mi zdeli srečnejši kot smo mi. Verjetno zato, ker živijo samo za ta trenutek, saj za naslednjega ne vedo, če bo.
Čutite, da imate že sedaj vse pogoje za srečo, za svobodo, za ljubezen, le spomniti vas je treba bilo, kajne? In sedaj, ko čutite svobodo, jo zaživite polno, ne držite se nazaj, bodite vi, takšni kot ste v svoji notranjosti in kar ste do sedaj skrivali pred sabo in pred drugimi. Naj pride na plan ta vaša prava narava, ki je poskočna, zabavna in sočna. Zavedajte se vsega, kar se dogaja okoli vas, pa naj bo še tako nepomembne trenutek. Naj vaša ušesa slišijo vse glasove, ki prihajajo k vam, zaznajte vonj, ki je v vaši okolici, zazrite se v nek predmet, ki ga imate v svojo bližini že stoletja le, da si ga ogledujete kot, da ga vidite prvič. Zaznajte dotik blaga na svoji koži, začutite telo.
In potem boste zaživeli, polno. In čutili, strastno. In ljubili čuteče in toplo.  
In tega nobena smrt ne more pokositi.  
  







 
 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani