DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Sporočilo 4
Varjina Sporočila

Vesela sem, da se je zaključilo.
 

Deset burnih let. Zdi se mi, da sem živela v vrtincu, občutek imam, da nista minila dva, tri meseci, da se mi ni kaj usodnega zgodilo in zaradi tega sem se neprestano ukvarjala s sabo, se vlekla ven iz dreka. V tem desetletju sem doživela najhujše, od tega, da sem dvakrat skoraj zgubila hčerko zaradi bolezni, do ločitve, bolezni staršev, smrt ljubljenega tasta, neprestane poslovne preizkušnje, moje bolezni, pa poglabljanje vase, vlečenje starih zapisov ob že tako burni vsakdanjosti. Pogosto se mi je zdelo, da mi ne bo uspelo. Hrepenela sem po miru, po umiku, pa mi ni bilo usojeno.



Če tako po čez pogledam po ljudeh, je bilo kar podobno.

 

Če se ozrem za ramo, mi je jasno, česa sem se učila, kaj zaradi teh bolečin na novo prevzela in spremenila. Kot otrok, ki je rasel v času socializma in zaradi razmer doma, nisem bila v stiku s čustvi, celo obsojala sem jih. Menila sem, da so nepotrebna, da se čustveno odzivajo le nestabilni ljudje. Moj center je bil um, racionalno in hladno. Zaradi vsega, kar se mi je v preteklem desetletju dogajalo, sem bila primorana spet čutiti, se sprijazniti, oziroma sprejeti, da se čustev ne da ubraniti tudi, ko jih vešče zanikam. So in živijo svoje življenje, ki nas pogosto sili, da potem delamo usodne napake. Da preizkušenj ne vidimo kot učilnice življenja, pač pa kot težave, ki so k nam po nedolžnem prišle in ki se jih hočemo otresti. Na vse načine.


Ni dolgo, ko sem se vrnila iz tujine, bila sem na 13 intenzivnem programu in delala s sabo, predvsem s čustvi. Še toliko je v meni bolečega, ne morem verjeti, še se je oglašalo.

 

Ko živim vsakdanje življenje, se tega niti ne zavedam, če s pomočjo kakšne intenzivne metode pogledam v sebe, še reže, predvsem tisto, z otrokoma, ko sem se borila za njuna življenja. In ko se tako, v terapiji ponovno srečaš s staro bolečino je tako, kot je bilo takrat, ko se je v resnici dogajala. In tako, kot boli čustvena bolečina, ko si popolnoma v stiku z njo, ne boli niti telesna. Le tako, da jo ponovno občutiš in ji dovoliš popolni izraz, le tako mine, zvodeni, se preobrazi v preizkušnjo. To pomeni, da spomin na dogodek ostane, vendar ne boli. Ko to dosežeš, se osvobodiš. Zato, ker pretekli spomin ne deluje samo kot spomin, ampak se nerazrešena bolečina oglasi vsakič, ko se pojavi izkušnja podobna tisti, v kateri je bolečina nastala. Torej, če ste kot otrok imeli oblastnega očeta, boste kot odrasli vedno občutili strah, ko boste v stiku s človekom, ki jasno izkazuje avtoriteto. Če je bila vaša mati depresivna, ste zagotovo takšni tudi sami in ne pomagajo molitve, invokacije, klicanje angelov na pomoč, meditacije, telesna vadba, alkohol in seks nič, dokler se globoko ne potopiš v preteklo čustvo in ga danes, tukaj, (priporočam da pod vodstvom izkušenega terapevta) ponovno občutiš in tako iz sebe sprostiš.


Šele tako mine.

 

In potem se boriš za svojo svetlobo. Zato, da ne padeš v stara razmišljanja, temveč  iščeš radost v vsakem trenutku. Recimo tako, da občutiš radost, ker ta trenutek sneži in je čudovito. Narava se odene v posebno tišino ko sneži in te izkušnje nima vsaj pol ljudi na zemlji, če ne še več. Kaj ni to prav posebno darilo? Da, je, toda kaj, ko se ne borimo za svojo svetlobo, temveč vsakič, ko sneži, pomislimo na težave s katerimi se bomo soočali, kot je kidanje, hoja po plundri, zamrznjena tla in podobno. Temu rečemo boj za svetlobo, ko imaš na dlani dva popolnoma različna pogleda na isto stvar in se zavestno odločiš, da posvojiš svetlejšega. Tistega, ki ti nameri mir in užitek v sebi.

 

In tega dela nikoli ne bo zmanjkalo. Vedno bo znotraj nas nekaj, s čimer bo treba pomesti. Z leti se izkušnje ne zmanjšajo le, da imaš že toliko izkušenj in notranjih orodij, da jih lažje in hitreje predelaš. Zato si v sebi bolje. 

 

In mojih naslednjih 10 let?

 

Čutim, da bodo lažja, več bo radosti, se jih veselim. Končno, sem pretekli desetletki hvaležna zato, ker danes opravljam delo, ki me veseli, radosti, zaradi česar vsako jutro z veseljem vstanem in komaj čakam, da se ga lotim. In to je čista desetka. In v tej energiji bo mojih naslednjih deset let.

 

Se že veselim.

 
04.01.2010
 

 

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani