DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

Sporočilo 6
Varjina Sporočila

Zadnjič sva se z mlajšo hčerko potepali po mestu. Dobila sem SMS sporočilo, bila sem brez očal in jo prosila naj mi ga prebere. Brala je: »g. Varja Kališnik, hvala vam za lepe misli, katere me učijo živeti. P.S: Verjamem, da ste čudovita oseba.«
Ko je na glas prebrala, me je pogledala in rekla: »Mama, lepo sporočilo, ampak kako te lahko tako obremeni, da pričakuje od tebe, da si čudovita oseba?«
Tisti trenutek sem bila najbolj ponosna mama na celem svetu. Moja hči je stara 14 let in je čustveno inteligentna oseba. Dve imam, hčeri, starejša ne želi, da pišem o njej in to spoštujem, zato pogosto pišem o mlajši. Starejšo smo drugače vzgajali, tako tradicionalno, na enak način, kot sva bila vzgojena z možem. Nisva ji dovolila svobode, mislila sva namesto nje, seveda tudi odločala. Menila sva, da v njeno prid zato, ker jo imava rada in ji želiva pomagati. Skoraj sva jo ustvarila po lastni podobi in jo tako zadušila. Mlajša je prišla k nam skoraj deset let kasneje in bistveno bolj sva se zavedala sebe, ko sva jo vzgajala. Ne kleševa jo po svoji podobi in zato je velikokrat okolica menila, da sva nora. Sploh, ko je v zgodnjih letih šolanja imela težave in zelo slabe ocene. Vztrajala sva ob tem, da ji nisva »težila«, ko je prišla s slabo oceno, sva ji zagotovila, da je to tudi dobro.Okolica je menila, da sva nora, da tako vzpodbujava lenobo in da to ni ljubezen. Midva pa sva ji samo dajala svobodo, da se sama odloči, kaj bo ko odraste, zdravnica ali pa šivilja. Za naju je oboje dobro. Ponudila sva ji možnost, da je raziskovala, kaj jo zanima in kaj rada počne. Sprejemala sva jo, njen okus, njene ljubezni in njena sovraštva, dovolila sva ji svobodo čustvenega izražanja. Ko je bila jezna, je lahko jezo izrazila, ob tem sva jo učila prepoznati, kdaj je jeza samo jeza in kdaj je nasilje nad drugim. Ko jo je bilo strah, sva jo učila soočanja s strahom, žalostna pa je itak samo takrat, ko ne doseže svojega. Čeprav sva jo učila notranje svobode, to ne pomeni, da nima zunanjih mej. Zmore spoštovati, je sočutna, ko naredi napako se opraviči iz srca, saj sprejme, zna biti tečna in zoprna in vse to pokaže. Pa ji ni lahko v življenju zaradi tega, ker se tako dobro zaveda sebe. Ko pride iz šole, jo najprej pol ure poslušam, da se spuca. Čustveno inteligentnim je v družbi živeti po svoje pekel. Čutijo sebe in drugega, zavedajo se vsega, kar se dogaja in ne samo površja. Primer: prijateljica ji reče, hej, poglej kako sem debela; ona pa njej nazaj: prosim, ne govori tega, ker sama dobro veš, da nisi in ti zaradi tega, kar govoriš, ne bom rekla da si suha. Če želiš vedeti kaj je moje mnenje, me vprašaj naravnost. Če želiš vedeti ali te imam rada, te imam, ampak tega ti ne bom povedala na način, na kakršen  zahtevaš od mene. Jasno, da prijateljica besno odvihra po svoje. Ja, ni ji lahko v družbi zato, ker večina ljudi okoli nje tako neposrednost obsodi in menijo, da ni čudovita oseba. Ljudje raje slišijo laži, kot resnico. Resnica namreč boli.
In ker se je moja hči vzela po meni, tudi jaz nisem čudovita oseba za druge, pač pa samo zase, pa še to ne vedno. Tudi jaz delujem na okolico kot vihar – neposredno. Ni mi lahko, ker v komunikaciji z vsakim čutim in vidim veliko različnih nivojev in nikoli ne zadostim ego potrebe mojega sogovornika, trudim pa se, da tudi svojega ne.
Torej, nisem angel, ampak tudi hudič nisem, sem samo ena navadna Varja.
Ljudje tako preprosto razumejo odnose. Če ti nekdo izpolni tvojo potrebo, željo, pričakovanje ali zahtevo, potem je angel. Če ti jo ne, je hudič. Ljudje v resnici sovražimo svobodo. Delujemo po črednemu nagonu. Eden takšnih primerov je telefoniranje. Vsi imamo prenosne telefone in vidimo, če smo zamudili klic. In kaj običajno ljudje naredijo,če ti ob prvem tvojem klicu ne odgovorijo? Pokličejo kasneje in se ti opravičijo. Čudim se temu. Recimo, sem na stranišču, zamudim klic, pokličem nazaj in se opravičim. Dobro, res je, da sem na takšen način prijazna do drugega. Toda kako je s prijaznostjo do sebe, kaj s tem načinom sporočam sebi? Ja to, da če me tišči srat medtem, ko me kličejo, nisem dobra oseba. Seveda nisem, če se opravičujem. Če pa se ne opravičujem iz sebe, temveč iz navade in iz vljudnosti, potem lažem, potem se delam, da sem prijazna – je to prijaznost, če se delam, da sem prijazna, pa tega v sebi ne čutim? Ali je to politika, da ne rečem licemerstvo?
Ne vem, pojma nimam, razmislite sami.

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani