DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

SPOROČILO ZATE
Varjina Sporočila

Včasih je bilo življenje bolj nedolžno, kot je danes. Lažje. Bile so iste preizkušnje, ampak smo jih lažje prenašali. Ko so v preteklosti stvari krenile v slabo, so prej ali slej skrenile tudi v dobro ne glede na to, da smo zunaj nas, ali pa v sebi karkoli spremenili. Na nek način se je uredilo. Danes pa, ko pogledam v svet vidim, da je hudo. Trpimo. Ujeli smo se, nenehno razmišljamo, tuhtamo, prekladamo z leve na desno, pa ne najdemo rešitev. Ujeli smo se v energijo trpljenja.

Večina časa se v sebi ukvarjamo s politiko, s sodelavci, s partnerjem, z vremenom… nenehno premlevamo na tisoče stvari, ne moremo pa se soočiti s tem, kar nas rani. Kaj to pomeni? Samo to, da nenehno razmišljamo in potem čustva tudi mislimo. Nočemo pa tega telesno občutiti, ker potem res boli. In ne vemo kaj s tem narediti. Žal zato vse, kar nas boli, ostaja, in zato se tako slabo počutimo. Ker to ni način, s katerim bi lahko ozdravili ves ta stres, naše drame, trpljenje, osamljenost, in pokrili izgubo, ki jo čutimo in trpimo.

 

Življenje je drugačno, kot je bilo. Nobene varnosti ni več, prav v ničemer. Stvari, ki so se včasih zdele stabilne in gotove, so danes pred tem, da razpadejo. V tem svetu se ne znajdemo več. Iščemo različne načine kako s tem. Mnogi stiskajo glavo v zemljo in čakajo, da bo nevarnost mimo. Nekateri se utapljajo v iluzijah, da so v redu. Nekaj pa nas je pripravljenih, da sledimo spremembam, ki jih od nas terja stvarstvo. Hočemo vstopiti v nov svet za katerega slutimo, da je v redu. Toda tu se postavi vprašanje kako. Kako naj to naredimo? Kako naj vstopimo v svet, po katerem hrepenimo, če je okoli nas in v nas neizmeren kaos?

 

Tisti, ki bo odkril najlažjo pot, bo najbogatejši človek na svetu. Bolj notranje, kot pa v žepu. Zagotovo pa nam bo pomagalo, če bomo nehali ubogati misli, ki temeljijo na strahovih. Čeprav se nam zdi, da prihaja čas konca, smo v resnici v času velikih začetkov. Smo na razpotju. Čas je, da umre to, kar smo nekoč bili in da postanemo to, kar smo sposobni biti. To, kar res smo. Svet, ki ga vidimo, odseva ljudi, kakršni smo postali. In če ne maramo to, kar vidimo v svetu, se moramo soočiti s tem, česar ne maramo o sebi. Ko to naredimo, se premaknemo iz lastne teme v svetlobo. Ko se spremenimo, se spremeni tudi svet v katerem živimo.

 

Pravičnost. Vprašanje, ki se mi tu postavlja je, kaj iščem v življenju? Iščem to, kar je prav, ali iščem to, kar je narobe. Ugotovila sem, da lahko v vsaki stvari najdem negativnost. In se obesim nanjo. In tudi če iščem to, kar je prav, to iščem samo zato, ker sem pred tem našlo to, kar je narobe. Marcel Proust: »Pravo potovanje in raziskovanje ni v tem, da najdemo nove pokrajine, pač pa v tem, da imamo nove oči.« Torej, da znamo na nov način pogledati staro stvar. Naj reka novega načina, s katerim gledamo na staro stvar, ne teče skozi energijo uma, ker sicer bo ista – stara. Naj reka teče iz srca. Iz ljubezni. Ljubezni do sebe. Tu je vir, izvir, bistvo, osnova. Ko gledamo v svet iz očal: kaj je narobe, izbiramo, da živimo svoje življenje tako, kot so nas učili. Takrat ga ne živimo iz sebe, iz svoje ljubezni. Živimo ga iz vrednot, morale, politike, ki so jih postavili ljudje, na oblasti. Zanimivo je gledati ljudi na oblasti, pa naj bodo politiki ali pa duhovniki. Predavajo nam kaj je prav in kaj narobe, sami pa živijo daleč od vrednot, ki jih postavljajo v zgled nam, navadnim občanom. In mi se jih držimo, čutimo pretoke krivde, kadar naredimo kaj, za kar slutimo, da grešimo.

 

Če hočemo vstopiti v nov svet, moramo odvreči moralo, politiko in vrednote, se ustaliti v srcu. V ljubezni do sebe. In prav tu je največji konflikt, ki ga imamo. Bojimo se, da če ravnamo v ljubezni do sebe, smo egoistični. Zato pomagamo drugim, smo prijazni, imamo jih radi … in potem pričakujemo, da bomo vse, kar smo dali, tudi dobili. Večinoma se to ne zgodi, ali pa ne v obliki, v kateri pričakujemo in je že konflikt.

Na koncu koncev pa le spoznamo, da edino sami lahko spremenimo smer svojega življenja. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Ljudje nam govorijo, da smo na napačni poti, ampak dokler tega sami ne vidimo, sami spoznamo, dokler se ne utrudimo od tega, da trpimo, da se sučemo v krogih in da grizemo svoj lastni rep, se ne bo nič spremenilo. Nihče ne more izbrati poti namesto vas, nihče vas ne more prisiliti, da bi izbrali določeno pot, samo vi. In na koncu koncev ste pred odločitvijo: po poti nikamor, ali po poti vaših sanj.

 

Izbira je vaša.  

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani