DOMOV

O meni

Gledam ljudem v oči, ko govorim z njimi; zastavljam si visoke cilje in sem predana temu, da jih dosežem; vsak drugi dan najdem 1 uro, da tečem po gozdu; želim si, da bi šla na plesni tečaj z dobrim plesalcem; v kino grem lahko tudi sama; skuham dobro, če se mi ljubi; knjiga ima vsa orodja s katerimi me vedno ujame; na vrtu gojim bolj polže kot pa zelenjavo, ampak ne po moji želji ali krivdi; rada sem sama; še bolj pa v družbi; srce je zame najpomembnejša funkcija uma; vse dam za 1 žlico smeha; neskončno imam rada obe, ki sem ju rodila; tipkovnica je moje najboljše razvedrilo; ustvarjanje z besedami najljubša alkimija; hoja v hrib najljubša zabava s prijatelji; rada se dotaknem ljudi z roko, ne samo z besedo; včasih me zadnja plat boli zaradi vseh zanimivih stvari, ki jih najdem na spletu; se rada ovijem v čipkasto perilo; lenobe ne bom nikoli spodila iz svojega življenja; prijateljica na 4 tacah s kratkim repom in žalostnim pogledom, pa me vedno spomni, da je ljubezen edina in najlepša stvar na svetu sploh, če se skregava katera od naju ima pravico ležati na najinemu skupnemu kavču.
 
Redko zmagam.
 
Obožujem DHEA-hormone mladosti; všeč mi je, ko sem v pomoč nekomu; hvaležna sem vsem ljudem na svetu, ki iščejo pot iz trpljenja in kar odkrijejo delijo; sem se vedno upirala; pa sem vseeno nežna; odkrila sem tantro; OSHO je mojster, ki mu bi bila silno rada podobna; ampak ne po zunanjosti, je imel predolgo brado; všeč mi je majhen in hiter avto; doma sem rada; pogrešam družino; Indija je moja Meka; hrana me ne tolaži več; zahtevam, da moj prah stresejo v morje; rada živim; kava je dobra; velikokrat se borim s seboj zato, ker hočem biti transparentna; sovražim pravila; pa tudi sebe, ko jih spoštujem; sprejela sem sosedovega mačka, čeprav mi je spodil vrabčke, ki so me neizmerno zabavali s svojimi vragolijami; rada sem v naravi; obožujem potovanja in raziskovanje; ne da se mi več pretvarjati da sem nekdo drug, kot sem v resnici; zato sem mnogim silno naporna; ampak to sprejemam.
 
Rada se imam.
 
Obožujem kruh, pa so mi ga vzeli; sem si ga vzela nazaj; opravljam najlepše delo na svetu; včasih sem pletla, kvačkala, šivala; kreacija je ena najbolj vrhunskih strasti; si že upam na konja; govorim rada; tišina mi je blizu in ljuba; včasih ne najdem skupne niti z ljudmi, pa bi rada; učim se; delujem na ljubezen; tam gor na hribu rada spijem šilce žganja; obožujem morje, njegov vonj in občutek, ki mi ga pusti pogled na njegovo širino; pustim toploti sonca da obarva mojo kožo; včasih sem bila zgoraj brez, zdaj pa mi je gravitacija vzela to možnost; obožujem ljudi ki me sprejemajo takšno, kot sem; ki ne pričakujejo od mene tega, kar si oni želijo;
 
Jaz sem.
 
Pa še nisem; velikokrat se presenetim; včasih sama sebe srečam zato, ker nenehno nekam drvim; ker nimam časa; iščem ljubezen svojega življenja; rada živim. Sem.

TISOČ ODTENKOV SIVINE
Varjina Sporočila

S prijateljico sva sedeli v čajnici sredi mesta, smejali sva se neki moji zgodbi. V prostor je vstopil moški, že dolgo ga poznam na videz, ne poznam njegovega imena. Na ulici prodaja časopise, včasih se ujamem ko razmišljam o njemu, njegove izjave so genialne, ampak vidiš da nekaj ni čisto v redu z njim, težko pa rečeš kaj.  

Pristopil je in vprašal če bova kaj brali, jaz sem rekla da ne, da bova raje čvekali in še vedno se je čez moj obraz raztezal nasmeh. Pogledal naju je resno in rekel: » Punci, z vama je nekaj hudo narobe, poklical bom urgenco!« Midve še vedno v smehu da zakaj. In rekel je: »Vidve se smejita, z vama je nekaj hudo narobe, saj morata vendar biti zateženi in vajini usti morata imeti konice obrnjene navzdol in ne navzgor.« In je odhlačal dalje…

Ja res je. Na prste ene roke lahko preštejem dni odkar sem se vrnila iz Indije. Še vedno je v mojih kosteh ujeta toplota, v sebi nosim vse tiste barve. Indija te najprej boksne v trebuh, ko vidiš vse tiste revne ljudi, pa če te majhni otroci prosijo za hrano. Zna pa biti tudi zelo bogata, ne samo s stvarmi, ampak z duhovnostjo, lepoto narave, z barvami in doživetji. Doslej je še nisem prepotovala, vedno grem v meditacijski resort zdravit svojo dušo. Tudi tokrat je bil moj namen prav ta zato, ker je tam tako intenzivno in traja toliko časa, da se notranje popolnoma očistim in se spravim sama s sabo. Potem čutim svoj center, prisotno radost, rada se imam in zelo imam rada druge. Obožujem to stanje, ki ga z vsakdanjim življenjem tukaj potem počasi izgubljam, čeprav redno izvajam vaje in meditacije.

Ne vem kako lahko drugim ljudem znese. Sprašujem se kako se soočajo z vsakdanjimi pritiski življenja. Meni brez teh mojih »umikov« ne bi zneslo živeti dobro v sebi. Vsak človek mora hoditi po dveh poteh. Ena je tista, ko hodimo izven sebe: šolamo se, naredimo diplomo, hodimo v službo, zgradimo hišo, ustvarimo družino in kariero, posadimo drevo, kidamo sneg, vljudno pozdravljamo sosede, kuhamo kosilo, pomagamo ljudem v stiski, gremo na dopust, narišemo sliko…

Druga pot vodi navznoter, odkriva kdo smo, kaj je naša namera življenja, zakaj živimo kot živimo, ta pot je polna misterijev. To je študij drugačnega občutka času in prostora, ki se izraža skozi odnose. Jezik tega misterija našega življenja je tisti, ki je duhovne alkimije, nikoli ne bomo razumeli zakaj so se nam rodili prizadeti otroci, zakaj smo doživeli nesrečo in postali tetraplegik, zakaj nas že leta razjeda rak, zakaj nas vedno zapustijo ljubljeni ljudje, zakaj ne moremo poslovno uspeti… in zato potrebujemo različne metode, ki nam pomagajo težko kovino notranjega trpljenja spremeniti v zlato uvidov in sprejetja. In hvala bogu te metode obstajajo.

Nekaj pa je zagotovo zelo jasno na tej poti, enkrat ko se začne, se nikoli ne konča in to je dejstvo. In če hodimo po obeh poteh hkrati, po zunanji in po notranji, se naše življenje umiri in napolni s toploto in svetlobo.

Naj bodo vsi vaši dnevi topli in svetli.

Varja  

 

VARJA
VARJINA SPOROČILA
KNJIGE
ČLANKI
PRIJAVA NA NOVICE




POVEZAVE

© Skrivnosti d.o.o. oblikovanje Nina Rupel
izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.
Kazalo strani